Cryptomeria japonica D. Don - kriptomerija

Je edina vrsta v svojem rodu. Raste na Japonskem in v manjšem območju zahodne Kitaj­ske. Je vednozeleno drevo s kratkimi (6 do 12 mm dolgimi), srpasto ukrivljenimi iglicami, razporejenimi v 5 redeh. Storži so okroglasti, 1,5 do 2,5 cm veliki, semena so do 8 mm velika, triroba. Drevo zraste do 65 m visoko in do 2 m v debelino. Potrebuje sveža tla in visoko zra­čno vlago. Na Japonskem je pomembno gospodarsko drevo, pri nas pa tudi v parkih še razmeroma redko. Kriptomerijo lahko razmnožujemo s semeni in potaknjenci.

Taxodium distichum (L.) Rich. - močvirni taksodij

Drevo zraste 30 do 50 m visoko, pri tleh je debelo do 3 m, nato pa se z višino hitro tanj­ša. Značilni so do 1 m visoki izrastki iz korenin. Skorja je rdečkastorjava, vzdolžno razpoka­na. lglice so dvoredne, na kratkih poganjkih, svetlozelene, jeseni pordijo in odpadejo skupaj s kratkimi poganjki.

Raste v jugovzhodnih predelih ZDA na vlažnih peščeno ilovnatih ali močvirskih rastiščih.

Je svetloljubna vrsta, v mladosti občutljiva na zimski mraz. Zelo hitro raste in ima cenjen les. Pri nas jo gojimo v parkih ob potokih in vlažnih travnikih, pa tudi poskusno kot gospodarsko vrsto (Motovunski gozd pri Buzetu). 

Razmnožujemo jo s potaknjenci in semeni.

Rod: Taxodium Rich. - taksodij

Listopadna ali vednozelena, visoka drevesa. Na dolgih poganjkih so prernenjalni luskasti listi, na kratkih dvoredne, ploščate iglice , ki pri listopadnih odpadejo skupaj s kratkimi po­ganjki. Storži okroglasti s po 2 velikima semenoma na plodnih luskah. Klicnih listov 5 do 9. Ta rod je bil v terciaru splošno razširjen v Evropi in Severni Ameriki. Danes so samo še 3 vr­ste v južnih predelih ZDA in Mehike.

Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng- metasekvoja

Edina vrsta svojega rodu. Odkrili so jo leta 1947 na Kitajskem. Do tedaj je bila znana sa­mo v fosilni obliki na Japonskem. Je do 35 m visoko drevo s prsnim premerom do 2 m. Skor­ja je rdečkastorjava in se lušči v dolgih ozkih trakovih. Poganjki so nasprotni, iglice dvoredne, ploščate, 8 do 35 mm dolge. Jeseni pordijo in odpadejo skupaj z delom poganjka. Storži so jajčasti, okoli 2,5 cm debeli. Je hitrorastoča, svetloljubna vrsta, ki dobro uspeva na vlažnejših tleh. Dobro prenaša zimski mraz. Je lepo parkovno drevo, ki ga tudi pri nas vse bolj sadimo, zlasti ker se dobro razmnožuje s potaknjenci.

Sequoiadendron giganteum (Lindl.) Buch. (Sequoia gigantea Dec.) – mamutovec, orjaška sekvoja

Tudi mamutovec je edina vrsta svojega rodu. Areal ima v osrednji Kaliforniji na zahod­nih pobočjih Sierre Nevade, v nadmorski višini od 1500 do 2500 m. Podnebne razmere so tu precej ostrejše z obilnimi snežnimi padavinami. Tla so silikatna, bogato porasla z lišaji in pra­protmi. Ne zavzema tolikšnih površin kot obaIna sekvoja, temveč raste na več ločenih nahaja­liščih, precej pomešano z drugimi drevesnimi vrstami. Večina nahajališč je v nacionalnih par­kih.

Mamutovci so najmogočnejša drevesa na Zemlji. Samo skorja je lahko do 75 cm debela.

Zrastejo nad 100 m v višino, v debelino pa do 12 m. Krašnja je stožčasta, deblo je lahko do 50 m višine brez vej. Največjo višino (135 m) so izmerili pri drevesu »Oče gozdov«, ki pa da­nes ne stoji več. Najdebelejše je »General Grant«, ki ima v prsni višini (1,3 m) premer nad 12 m, največjo prostornino lesa pa ima »General Shermann«, okoli 1400 m³. Starost teh dre­ves ocenjujejo na 3500 let, najvišja starost pa je verjetno okoli 4000 let. Drevesa z daljšo živ­ljenjsko dobo so samo še posamezni osebki bora Pinus aristata, ki raste v osrednjem delu ZDA.

Skorja je svetlorjava, globoko razpokana, odpada v drobnih luskah. Iglice so troredno vi­jačno razvrščene, jajčasto suličaste, prilegle k poganjku, na glavnem do 12 mm dolge, na stranskih 3 do 6 mm. Življenjska doba iglic je nekaj let. Zreli storži so rjavi, jajčasti, 5 do 8 cm dolgi in 4 do 4,5 cm široki. Razmnožujemo ga lahko vegetativno ali s semeni. V Evropi in pri nas ga gojijo kot parkovno vrsto.

Sequoia sempervirens (D. Don) Endl. - obalna sekvoja

Edina vrsta rodu Sequoia, ki ima ime po indijanskem poglavarju iz rodu Čerokezov Se­quo- Yah (1770-1843). Obalna sekvoja uspeva ob kalifornijski obali med 36. in 42. severnim vzporednikorn. To je v dolžini približno 720 km. Od obale sega največ 30 do 50 km daleč v notranjost celine. Dobimo jo do 1600 m nadmorske višine. Podnebje je oceansko s toplimi in vlažnimi poletji ter milimi zimami. Letna količina padavin znaša 700 do 1000 mm. Tla so najpogosteje silikatna, zato so tudi primerno vlažna.

Obalna sekvoja spada med najvišja in najdebelejša drevesa na svetu. Zraste do 110 m v višino in preko 6 m v debelino. Doživi starost več kot 2500 let. Skorja je ternnordeča, globo­ko razbrazdana in do 30 cm debela. Iglice so na vršnem poganjku premenjalne, okoli 6 mm dolge, na stranskih pa dvoredne, 6 do 18 mm dolge. Storži so jajčasti, rjavi, 2 do 2,5 cm dolgi, sestavljeni iz 15 do 20 lusk. Sestoji obalne sekvoje se razprostirajo na približno 810000 ha. Od skupne lesne zaloge tega območja, 140 milijonov m³, odpade na obalno sekvojo skoraj 120 milijonov m³, ostalo pa na druge drevesne vrste (orjaška jelka, duglazija, Lawsonova pa­cipresa, sitka in druge).

Je polsenčna, toploljubna vrsta, vezana na vlažno, pogosto zamegljeno ozračje. Pomlajuje se s poganjki iz korenin in s semeni. Ima zelo cenjen les, ki je lahek in čvrst ter brez smole. Je rdečkaste barve z ozko belo beljavo. Je eden najobstojnejših med ameriškimi lesovi. Obalno sekvojo gojijo v Evropi v južni Nemčiji, v Švici (ob Ženevskem jezeru), Angliji in v Črnomor­skem primorju. V Sloveniji jo srečujemo predvsem v starejših parkih.

Družina: Taxodiaceae - taksodijevke

To so visoka drevesa iz Severne Amerike, Avstralije in vzhodne Azije. Storži imajo plo­dne in krovne luske zrasle in na njih po več kot dve semeni. Veje na deblih ne kažejo vretenčaste razporeditve. Listi so iglasti ali luskasti. Pri nas srečujemo nekatere vrste predvsem v parkih pa tudi v poskusnih nasadih. Družina obsega 10 rodov: Sequoia, Sequoiadendron, Me­tasequoia, Glyptostrobus, Cryptomeria, Cunninghamia, Sciadopitys, Athrotaxis, Taxodium in Taiwania. Med njimi borno obravnavali nekatere vrste, ki se pogosteje pojavljajo pri nas.

Juniperus sabina L. - smrdljivi brin

Raste v srednji in južni Evropi ter v velikem delu Azije. Je nizek ali prilegel grm z navz­gor obrnjenimi vejami. Listi so luskasti, do 3 mm veliki z žlezo, ki vsebuje ostro dišeče in strupeno eterično olje. Na mladih poganjkih so listi bolj igličasti, dolgi 4 mm. Plodovi so te­mnomodri, skoraj črni, do 7 mm veliki iz 4 do 6 plodnih listov. V Sloveniji je le redko samo­nikel, poznamo ga predvsem kot okrasen grm. Raste po gorskih prede­lih in ima varovalno vlogo.

Juniperus oxycedrus L. - rdečeplodni brin, primorski brin

Podoben navadnemu brinu. Od njega se loči po bleščečih rdečerjavih, do 12 mm velikih plodovih. Doma je v Sredozemlju, Iranu, Siriji, Mali Aziji in na Kavkazu. Na področju bivše Jugoslavije raste v makiji, na opuščenih pašnikih in grmiščih submediteranskih predelov do nadmorske višine 1400 m. Plodove uporabljajo v domačem zdravilstvu (žganje). 

Podoben je veleplodni brin (Juniperus macrocarpa Sibth. et Sm.), ki ima užitne plodove, temnorjave barve s poprhom, velike 12 do 15 mm. Najdemo ga predvsem v makiji.

Juniperus sibirica Burgsd. (J. nana Willd.) - sibirski brin, pritlikavi brin

Je 30 do 60 cm visok polegel grm s 4 do 10 mm dolgimi, gosto nameščenimi iglicami. Raste v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. V Evropi predvsem kot subalpinska vrsta, v Slove­niji skupaj z rušjem in drugimi subalpinskimi in alpinskimi grmi in polgrrni (vrbe, velesa, ma­hunica).

Juniperus communis L. - navadni brin

Raste v vsej Evropi, velikem delu Azije, severni Afriki in Severni Ameriki. Najpogosteje ima obliko k tlom prileglega ali pokončnega grma, včasih tudi nizkega dre­vesa, debelega do 0.5 m. Listi igličasti, 8 do 16 mm dolgi, po 3 v vretencu, na zgornji strani imajo belo vzdolžno progo. Storži so omeseneli (»brinove jagode« ), sestavljeni iz 3 lusk. V njih so običajno 3 semena brez perutk. Zorijo večinoma 2 leti, v prvem letu so zeleni, v dru­gem pa postanejo temnomodri.

Navadni brin raste na različnih rastiščih po vsej Sloveniji, zlasti na opuščenih senožetih in pašnikih. Je vsestransko uporabna rastlina. Les je trd, uporabljajo ga v domači obrti. Vsi deli pa so uporabni v zdravilstvu, ker vsebujejo eterična olja, dišečo smolo, zdravilne čreslovine, vitamine in različne kovinske ione. Pomembno vlogo igra kot pionirska vrsta pri zaraščanju golih gozdnih površin in pašnikov.

Rod: Juniperus L. - brin

Brini so polegli ali pokončni, vednozeleni grmi ali redkeje drevesa. Skorja se lušči z ozki­mi vzdolžnimi luskami. Listi so luskasti in nasprotni ali igličasti in po 3 v vretencu. Na mladih rastlinah so vsi listi igličasti, na starejših igličasti ali luskasti ali oboji. So dvodomni ali enodo­mni. Ženski cvetovi so v socvetjih s po 3 ali 6 plodnimi luskami, ki imajo vse ali Ie nekatere po 1 ali 2 semenski zasnovi. Moški cvetovi so jajčasti in sestavljeni iz serije vretenčasto name­ščenih prašnikov, od katerih ima vsak na spodnji strani najpogosteje po 4 pelodne vrečke. Storž ob zrelosti omeseni ali oleseni in je podoben okrogli jagodi. Klična lista sta navadno 2 ali 4 do 6.

Rod obsega okoli 60 vrst, ki rastejo v širokem pasu na severni polobli od polarnih do subtropskih predelov. Dobimo jih ob morju in visoko v gorah. Uspevajo na različnih tleh. Na splošno so skromne rastline s široko ekološko amplitudo. Ker potrebujejo precej svetlobe jih dobimo predvsem na odprtem prostoru ali v podrasti v svetlih gozdovih.

Thuja orientalis L - vzhodni klek, biota

Doma je v zahodnih in osrednjih predelih Kitajske. Danes je razširjen po vsej Aziji in Evropi. Zraste kot grm ali do 10 m visoko drevo, pogosto z več debli. Veje rastejo navzgor, krošnja je gosta, pogosto nepravilna. Listi so manjši kot pri prejšnjih dveh vrstah, na obeh straneh poganjkov temnozelene barve. Zmečkani dišijo po smoli. Storži imajo vrh lusk značil­no navzdol zasukan. Veliki so 1 do 1,5 cm. Pri nas je kot parkovna vrsta zelo razširjen, upo­raben tudi za oblikovanje živih mej. Proti suši, mrazu, snegu in ledu ter proti onesnaženemu zraku je zelo odporen.

Thuja occidentalis L. - ameriški klek

Pri nas bolj znan kot prejšnja vrsta. Raste v severovzhodnih predelih ZDA in jugovzhod­nih predelih Kanade. Zraste do 20 m v višino in do 1 m v debelino. Ima kratke, vodoravne veje in stožčasto krošnjo. Listi so na zgornji strani vejic bleščeči in ternnozeleni, na spodnji pa svetlozeleni in nebleščeči. So brez izrazitih srebrnih prog. Storžki so do 0,8 cm veliki, sestav­ljeni iz 4 do 5 parov lusk, od tega 2 parov s semeni. Ameriški klek je pomemben kot parkov­na vrsta. V Evropo so ga prenesli že leta 1545.

Thuja plicata D. Don- orjaški klek

Do 60 m visoko in do 4 m debelo drevo. Krošnja je ozkostožčasta z vodoravno štrlečimi vejami. Luskasti listi so na zgornji strani poganjka bleščeče zeleni, na spodnji pa s srebrnka­stimi progami. Zmečkani med prsti prijetno dišijo. Storžki so do 1,2 cm veliki, sestavljeni iz 5 do 6 parov lusk, od katerih so po 3 pari s semeni. Na vsako plodno lusko pridejo po 2 do 3 semena. Areal orjaškega kleka je v pacifiških predelih Severne Amerike od južne Aljaske na severu do srednje Kalifornije na jugu. Uspeva od 1200 do 2000 m nadmorske višine. Je sen­čna vrsta in potrebuje sveža tla z vlažnim zrakom. Les je zaradi kakovosti in trajnosti zelo ce­njen. Pri nas bi orjaški klek lahko poskusno gojili na podobnih rastiščih kot zeleni bor ali ze­leno duglazijo. V Evropi je bolj znan kot parkovno drevo.

Rod: Thuja L. - klek

Enodomna, vednozelena drevesa ali grmi. Krošnja stožčasta, skorja tanka, rdečkasta ali rjava in se lušči v vzdolžnih trakovih. Poganjki so ploščati s tesno-prilegajočimi Iuskastimi listi. Na sploščeni strani poganjka so listi široki in z žlezo, na robnih straneh čolnasto oblikova­ni. Storži so podolgovati, okrog 1 cm dolgi, sestavljeni iz 3 do 4 (6) parov lusk. Semena so le­časte oblike in razen pri vzhodnem kleku krilata. Štiri vrste so iz vzhodne Azije (Kitajska, Ja­ponska, Koreja), 2 pa iz Severne Amerike.

Chamaecyparis lawsoniana (Murr.) Parl. - Lawsonova pacipresa

Zraste 30 do 50 (60) m v višino in do 2 m v debelino. Koreninski sistem je močan, skorja pri starejših drevesih precej debela, rdečkastorjava in razpokana v okroglaste luske. Veje so vodoravno, poganjki ploščati. Listi luskasti, do 5 mm dolgi. Po dva v vretencu sta na splošče­nem delu poganjka, naslednja dva pa tvorita rob poganjka. Na spodnji strani poganjka so ro­bovi listov značilno belkasto obarvani. Na sredini listne ploskve je okroglasta smolna žleza.

Cvetovi so majhni, moški rožnati ali rdečkasti, ženski modrikasti. Zreli storži so okrogli, približno 8 mm veliki, sestavljeni iz 6 do 8 plodnih lusk, na vsaki so 2 do 4 semena. Semena so podobna kot pri cipresah, majhna in z ozko perutko, ki bočno obdaja seme. Cveti spomladi, storži dozorijo jeseni istega leta.

Areal Lawsonove paciprese je v kalifornijskem primorju, kjer uspeva do 1500 m nadmor­ske višine. Najbolje uspeva na glinastih, svežih tleh, z obiljem zračne vlage. Dobro prenaša nizke zimske temperature in onesnažen zrak. Čeprav raste razmeroma počasi, je zaradi zelo kakovostnega lesa in splošne odpornosti primerna za gospodarsko gojenje. Kalivost semen do 65%. razmnožuje se lahko tudi s potaknjenci.

Pri nas je Lawsonova pacipresa med najbolj znanimi tujimi (eksotičnimi) drevesnimi vr­stami. V hortikulturi je znanih nad 200 različnih oblik.

Manj znana je pri nas nutkanska pacipresa (Chamaecyparis nootkatensis Sudw.) Od Lawsonove se loči po manj prileglih listih, brez belkastih črt. Moški cvetovi so rumeni, ženski pa zeleni. Storži imajo močneje izražene grbice na plodnih luskah. Zraste 30 do 40 m visoko. Areal ima ob tihomorski obali od Aljaske na severu do Oregona na jugu. Potrebuje sveža tla in vlažno ozračje. Je zelo odporna proti mrazu, suši in industrijskim plinom. Pri nas bi jo lahko več sadili kot parkovno vrsto, na gozdnih površinah pa bi lahko marsikje nadomeščala smreko. Les je trd, dišeč, rumene barve in zelo obstojen.

Več pozornosti bi lahko posvetili še nekaterim drugim vrsta pacipres, npr. japonskima graškasti (Chamaecyparis pisifera Sieb. et Zucc.) in hinoki-pacipresi (Chamaecyparis obtusa Endl.).

Rod: Chumaecyparis Spach - pacipresa

Paciprese so enodomna, vednozelena, cipresam podobna drevesa ali grmi. Od njih se lo­čijo po manjših storžih (grahove velikosti) in ploščatih poganjkih. Glavni poganjek (vrh) je navadno viseč. Paciprese rastejo v Severni Ameriki in vzhodni Aziji. So precej odporne na ni­zke temperature, sušo in onesnažen zrak. Pogosto jih sadimo zaradi dekorativnosti, primerne pa so tudi za gospodarsko gojenje, ker imajo kakovosten les. Rod obsega 7 vrst.

Cupressus sempervirens L. - navadna cipresa

Prvotna domovina ciprese je v severnem Iranu, Mali Aziji, na Cipru in Kreti. Od tod se je razširila najprej po Sredozemlju, potem pa še v Indijo, severno in južno Ameriko ter Avstralijo. Pri nas se samostojno pomlajuje v južnem predelu jadranske obale, v severnem pa jo gojijo kot okrasno drevo. Ker razmeroma dobro prenaša nizke, zimske temperature, je pri­merna za gojenje tudi v toplejših krajih v notranjosti Slovenije.

Navadno zraste20 do 30, pa tudi do 50 m visoko. Po krošnji ločimo ozkokrošnjato (C.s. var. pyramidalis) in širokokrošnjato (C. s. var. sempervirens) obliko. Prvaa ima po deblu nav­zgor prilegle veje, druga pa bolj ali manj vodoravne. Koreninski sistem je globok in lahko prodira v razpoke na precej plitvih tleh. Skorja je tanka, sivorjava in rahlo vzdolžno razpoka­na. Poganjki so zelo tanki, na prerezu kvadratni ali okrogli. Na njih so zelo majhni luskasti li­sti, dolgi do 1 mm, gosto nasprotno razvrščeni. Na spodnji strani imajo vzdolžno brazdico (smolno žlezo).

Cveti februarja, storži dozorijo na jesen drugega leta, semena pa izpadejo naslednjo po­mlad. Storži so okroglasti ali jajčasti, 2 do 3 cm veliki, sestavljeni iz 8 do 14 ščitastih plodnih lusk. Na vsaki plodni luski je 8 do 20 rjavih in drobnih semen. Cipresa se obnavlja iz panja, razmnožujemo pa jo lahko tudi s potaknjenci.

Uspeva predvsem na apnencu, pa tudi na silikatu. Raste dokaj hitro, do 0,7 m na leto.

Poleg nizkih zimskih temperatur (do -20°) dobro prenaša sušo in onesnažen zrak. Les je brez smole, srednje trd, dišeč in zelo cenjen. Cipreso gojijo v drevoredih in parkih, primerna pa je tudi za lesno proizvodnjo. Iz poganjkov pridobivajo »cipresino olje«, ki ga uporabljajo v zdra­vilstvu in kemični industriji.

V parkih pogosto naletimo na arizonsko cipreso (Cupressus arizonica Greene), s široko­kopasto krošnjo, modrozelene barve in nekoliko manjšimi storži pepelnatomodre barve.

Rod: Cupressus L. - cipresa

Vednozelena, enodomna drevesa, redkeje grmi. Rod obsega približno 15 vrst v Sredo­zemlju, Aziji in Severni Ameriki. Storži so okroglasti, na plodnih luskah je po več semenskih zasnov. Storži dozorijo v drugem letu.

Družina: Cupressaceae - cipresovke

Sem spadajo eno- ali dvodomna vednozelena drevesa ali grmi z gostovejnatimi krošnjami. Listi so iglasti ali luskasti, nasprotni ali v vretencih po 3 ali 4. Moški cvetovi so majhni, prašniki nasprotni ali v vretencih. Storži so sestavljeni iz plodnih ali iz plodnih in krovnih lusk, ki so med seboj zrasle. Na plodnih luskah so po 1 ali več semenskih zasnov. Zreli storži so oleseneli ali omeseneli (navadni brin). Semena so s perutko ali brez nje. Klična lista sta na­vadno po dva. V družino cipresovk spada 20 rodov.

Himalajska cedra- Cedrus deodara (D. Don) G. Don

Glavni poganjek in konci vej so viseči. Storži so 7 do 10 cm dolgi, na vrhu zaobljeni. Plo­dne luske 5 do 6 cm široke. Barva iglic je različna, od svetlozelene do srebrnosive. Dolge so 25 do 40 mm, na mlajših osebkih celo do 50 mm. V šopu jih je približno 30. Zraste do 50 m visoko in do 3 m v debelino. Krošnja je tudi v starosti stožčasta, podobna smreki ali jelki. Ra­ste v zahodni Himalaji od 1100 do 4000 m.

Cedrovina je cenjena, zlasti ker, vsebuje dišečo smolo. Je mehka in obstojna. Beljava je svetlordečkasta, jedrovina rumenkasta do rdečkastorjava. Cedra je gospodarsko pomembna predvsem v Indiji, kjer jo uporabljajo v gradbeništvu, kolarstvu in mizarstvu. Sestoji sredozemskih vrst so do danes že močno izkrčeni.

Ciprska cedra- Cedrus brevifolia (Hook. f.) Henry

Do 12 m visoko drevo. Iglice so dolge 5 do 10 mm, storži valjasti, do 7 cm veliki. Raste na Cipru.

Libanonska cedra- Cedrus libani Loud.

Glavni poganjek je viseč, poganjki so goli, storži 8 do 10 cm dolgi, plodne luske okoli 5 cm široke. Iglice so temnozelene, 25 do 30 mm dolge, v šopu jih je po 30 do 40. Običajno zraste do 25 m visoko, redkeje tudi do 40 m. Prsni premer znaša celo čez 3 m. Areal ima v Turčiji v gorovjih Taurus in Antitaurus, v Siriji in Libanonu, v nadmorski višini 1300 do 2100 m.

Atlaška cedra- Cedrus atlantica (Endl.) Manetti

Glavni poganjek je pokončen, poganjki gosto dlakavi, storži5 do 7 cm dolgi, na vrhu ra­vni ali nekoliko ugreznjeni. Plodne luske 3,5 cm široke. Iglice modrozelene ali srebrnosive, do 25 mm dolge. Na kratkem poganjku jih je okoli 25. Zraste do 40 m visoko in do 2 m v debelino. Doma je v Maroku in Alžiru, kjer raste v gorah v nadmorski višini 1000 do 2000 m.

Rod: Cedrus Trew- cedra

Rod obsega 4 vrste visokih vednozelenih dreves z dolgimi in kratkimi poganjki. Korenin­ski sistem ima močne stranske korenine. Skorja mladih osebkov je gladka, siva, pri starejših globoko razpokana. Pri mladih osebkih veje vretenčasto izraščajo in tvorijo stožčasto krošnjo, pri starejših pa so veje nepravilno razvrščene. Krošnja večine vrst je sestavljena v dežnikastih plasteh. Na dolgih poganjkih so iglice premenjalno nameščene, na kratkih pa v navideznih šopih. Po obliki so iglice tro- ali četverorobe. Cedre cvetijo jeseni septembra in oktobra, storži dozorijo na pomlad tretjega leta. Zreli storži so sestavljeni iz širokih plodnih lusk, krovne so majhne in neočitne. Zreli storži razpadejo na drevesih. Pri nas rastejo cedre v parkih, predvsem v Primorju.

Evropski macesen- Larix decidua Mili. (L. europaea DC.)

Evropski macesen ima deljen areal, ki obsega 4 med seboj ločena območja: Alpe, Karpa­te, Sudete in južno Poljsko. Macesni s teh območij se med seboj razlikujejo v nekaterih morfoloških (višina, oblika krošnje, velikost in oblika storžev) in fizioloških značilnostih (višinski in debelinski prirastek, količina eteričnih olj, odpornost proti macesnovemu raku itd.).

Alpski macesen raste od Zahodnih Alp (italijansko-francoska meja) do podnožja vzho­dnih Alp (Dunaj) v nadmorski višini 400 do 2400 m. Sudetski macesen dobimo v jugovzhod­nih Sudetih, deloma na Češkem (Moravska), deloma na Poljskem (južna Šlezija) v nadmorski višini 350 do 800 m. Poljski macesen se nahaja v nižinskih predelih južne in srednje Poljske med 200 in 600 m. Karpatski raste v več ločenih predelih, in sicer na Slovaškem (slovaški macesen) in v Romuniji (romunski macesen) v nadmorski višini 400 do 1800 m.

Evropski macesen zraste do 35 (50) m v višino in doseže 1,5 m v debelino. Deblo je tudi pri prosto rastočih osebkih visoko brezvejnato. Vrhnje veje so obrnjene navzgor, ostale so vodo­ravne ali nekoliko visijo. Iz debla izraščajo brez pravega reda in hitro odmirajo ter odpadajo.

Koreninski sistem se razvija najprej s srčno korenino, nato se razvijajo še močne stranske korenine, tako da je macesen dobro stojno drevo. Skorja je siva, brazdasto razpokana in pre­cej debela. Dolgi poganjki so rumenkasti, enoletni so olistani premenjalno, na dvoletnih pa se razvijejo kratki z navidez šopasto nameščenimi iglicami. Iglice so pri mladih osebkih dolge do 5O mm, pri starejših do 20. Široke so 1,5 mm, mehke in svetlozelene.

Macesen cveti spomladi, istočasno z olistanjem. Moški cvetovi so rumeni, okroglo jajčasti 0,5 do 1 cm veliki. Ženska storžasta socvetja so 1 do 2 cm velika, karminaste barve. Storži dozorijo jeseni, so 2,5 do 4 cm veliki, sestavljeni iz plodnih in krovnih lusk, ki v spodnjem de­lu vidno štrlijo iz storža. Kaljivost semen je povprečno do 37%, v semenskih plantažah preko 90%. Kalijo 3 do 4 tedne po setvi. Klice imajo 5 do 7 kličnih listov. Macesen je zlasti v mla­dosti hitrorastoča vrsta, saj že v prvem letu zraste 10 do 15 cm ali celo do pol metra. Najhi­trejšo rast v višino ima med 5. in 20. letom, ko znaša višinski prirastek tudi do 1 m. Prvi obrod doseže v sestoju med 20. in 30. letom, na prostem pa med 10. in 15. letom.

V Sloveniji raste macesen v Julijskih in Savinjskih Alpah ter Karavankah v nadmorski vi­šini 560 do 1950 m. Gospodarsko pomembni sestoji so do višine približno 1600 m.

Macesen je svetlobna vrsta. To se vidi po njegovi svetli krošnji, po hitrem odmiranju vej in še nekaterih drugih morfoloških znakih. Zaradi svoje svetlobnosti redkeje uspeva v zmesi z jelko, smreko ali bukvijo, pač pa med njimi v večjih ali manjših skupinah. V mešanih sestojih so macesnove krošnje vselej nad krošnjami drugih dreves.

Pri nas raste predvsem na apnencu, v vetrovnih legah, na svežih in humoznih tleh z viso­ko zračno vlago. V nižjih legah ga dobimo predvsem na severnih pobočjih, v višjih pa na južnih. V nižinskih predelih gojimo predvsem sudetski macesen, ki hitro raste in ima visoko de­blo. Pogosto ga srečujemo v parkih, ker je odporen na onesnažen zrak.

Beljava macesnovega lesa je rumenkasta do rdečkasto bela, jedrovina rdeča do rdečkastorjava. Les je srednje trd, srednje težak, zelo elastičen in obstojen. Ogrevna moč je srednja. V kozmetiki uporabljajo eterična olje, ki ga pridobivajo iz semen.

Rod: Larix Mili. - macesen

Visoka drevesa s kvalitetnim in obstojnim lesom. Rastejo v hladnih območjih severne poloble. Rod ima 10 vrst, 1 v Evropi, 6 v Aziji in 3 v Severni Ameriki. Zanje je značilno. da imajo dolge in kratke poganjke, ki so na videz šopasto olistani. So med redkimi iglavci, ki jeseni odvržejo iglice.

omorika, Pančičeva smreka- Picea omorika (Panč.) Purkyne

Ima endemičen areal ob srednjem toku Drine, to je v Srbiji in Bosni, v goratem območju med Bajino Bašto in Višegradom. Zabeleženih je okoli 20 nahajališč v Srbiji in 10 v Bosni.

Zraste do 50 m visoko, krošnja je ozko stožčasta. Veje so povešene z navzgor obrnjenimi konci.  

Po nekaterih podatkih ima koreninski sistem srčno korenino, ki prodira v skalne razpo­ke. Skorja je rdečkastorjava in tanka. Iglice so 8 do 20 mm dolge in do 2 mm široke, ploščate, zašiljene ali zaobljene. Na zgornji strani so temno zelene, na spodnji pa imajo po dve srebrni progi. Popki so kot pri navadni smreki brez smole. Cveti od aprila do junija. Mladi storži so vijoličasti, zreli rdečerjavi. Dozorijo v oktobru in novembru. So viseči in 2 do 6 cm dolgi. Kaljivost semen je okoli 70%. Klica ima 5 do 6 klinčnih listov.

Ekološki razpon je pri omoriki večji kot pri navadni smreki. Na svojem naravnem rastiš­ču uspeva predvsem na apnencu, v manjših površinah tudi na serpentinu, na strmih pobočjih s plitvimi tlemi. Izbira v glavnem severne lege. Raste v čistih sestojih ali mešanih s črnim in rdečim borom, smreko, jelko, bukvijo, javorjem in drugimi vrstami, celo s črno jelšo. Dobimo jo v nadmorski višini od (300) 400 do 1700 m. Za vsa rastišča je značilna precejšnja zračna vlaga.

Širok ekološki razpon omorike je prišel do izraza z gojenjem te smreke širom po Evropi. V srednji in zahodni Evropi zelo dobro raste na različnih rastiščih, med drugim tudi na barjih in resavah na Danskem in Škotskem. Je precej odporna na spomladanske in jesenske pozebe ter proti vetru, snegu in ledu. Zelo dobro prenaša onesnažen zrak v mestih in industrijskih središčih.

Omorika je balkanski terciarni reliktni endemit. Pred pleistocenom je bila v Eyropi splo­šno razširjena njena prednica Picea omorikoides. Tudi v Srbiji in Bosni je bila nekoč bolj razširjena, njen areal pa se je močno zožil zaradi sečenj in gozdnih požarov. Ornoriko so sekali za gradbeni les še do leta 1930. Danes so njeni naravni sestoji v celoti zavarovani.

Omorika je zelo primerna za gojenje v gospodarskih gozdovih, za protivetrne pasove in kot parkovno drevo.

Daljna sorodnica omorike je sitka (Picea sitchensis Carr.), ki raste od južne Aljaske do severne Kalifornije. Podobno kot omorika ima ploščate iglice z dvema srebrnima progama na spodnji strani. Konice iglic so bodeče. Storži so svetlo rumenorjavi, veliki 6 do 13 cm. V domovini zraste kot mogočno drevo do 60 m, pri nas do 40 m. Pri nas jo lahko gojimo v podob­nih ekoloških razmerah kot navadno smreko. Les ima podobne lastnosti in enako uporabnost. Pomembna je tudi kot parkovna vrsta.

Kavkaška smreka- Picea orientalis

Je 40 do 50 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je gosto do tal vejnata. Veje izraščajo v nepravilnih vretencih. Od navadne smreke jo lahko ločimo po kratkih, 6 do 8 (10) mm dolgih iglicah, ki so na spodnji strani poganjka dvoredno razporejene. Storži so 6 do 9 cm dolgi, najprej vijoličasti, zreli in rjavi. Raste na Kavkazu, ob vzhodni obali Črnega morja in v gorovju Taurus v južni Mali Aziji. V Evropi jo cenijo kot lepo parkovno drevo, kjer mnogo­kje nadomešča navadno smreko, ker bolje prenaša sušo in onesnažen.zrak. Po obrezovanju se dobro obrašča, zato je primerna za žive meje. Les je trši in trajnejši kot pri navadni smreki.

V mestnih parkih in vrtovih srečujemo tudi nekatere ameriške vrste, med njimi zlasti po­gosto t.i. »srebrno smreko«; ki je največkrat barvni različek, »argentea«, bodeče (Picea pun­gens Engelm.) ali Engelmannove smreke (Picea engelmannii (Parry) Engelm.). Obe srebrni smreki imata srebrno-modrikaste iglice. Med seboj ju najlaže ločimo po popkih. Bodeča smreka ima popke brez smole in z zavihanimi luskolisti, Engelmannova pa smolnate s prileg­limi luskolisti.

Sibirska smreka- Picea obovata

V severni Evropi se v širokem pasu navezuje na navadno smreko in se razprostira preko Sibirije do Mongolije in Ohotskega morja. Zraste do 30 m visoko, storže ima manjše, 5 do 8 cm dolge, z zaobljenimi plodnimi luskami (navadna smreka ima zožene).

Navadna smreka- Picea abies (L.) Karst. (P. excelsa Link)

Evropska vrsta. Vzhodna meja njenega areala poteka od Finske do Karpatov, južna je na Balkanu in v Pirenejih, zahodna pa v osrednji Franciji. Na severu sega v Skandinaviji skoraj do 70 stopinj severne širine. Na severovzhodu sklenjeno prehaja v areal sibirske smreke.

Je do 50 m visoko in preko l m debelo drevo. Koreninski sistem je plitek, do 30 cm globok. Deblo je ravno, gladko, enakomerno razvito do vrha, skorja tanka, rdečkastorjava. Že zgodaj razpoka in se lušči v obliki okroglih ali poligonalnih lusk. Veje so vretenčasto nameščene in sabljasto ukrivljene. V zgornjem delu krošnje so obrnjene navzgor, v spodnjem pa navzdol.

Poganjki so rdečkastorjavi, iglice so premenjalno nameščene in z dnom prirasle na izbo­čene dele skorje. Iglice so dolge do 25 mm in 1 mm široke, na prerezu rombaste oblike.

Cveti spomladi, glede na nadmorsko višino od aprila do sredine junija. Moški cvetovi so rumenkaste barve, do 2,5 cm veliki, sestavljeni iz premenjalno razvrščenih prašnikov. Ženski cvetovi so v 4 do 5 cm dolgih storžastih socvetjih, zelene ali rdeče barve. Storži so med oprašitvijo pokončni, potem se obrnejo navzdol in tako tudi dozorijo. Zrel storž je do 15 cm dolg in do 4 cm debel. Sestavljen je iz plodnih in krovnih lusk, vendar so krovne neznatne in po­polnoma skrite med plodnimi. Storži dozorijo v oktobru in se odprejo v toplih sončnih dneh v istem letu, pogosteje pa naslednje leto pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Seme je okoli 4 mm veliko, s perutko, ki omogoča široko razsejanje.

Smreka obrodi vsako leto, vendar izraziteje vsakih 5 do 7 let. Prvi obrodi se pri smrekah. ki rastejo v sestojih, pojavijo po 30 do 50 letih, pri posamič rastočih pa po dvajsetih. Kaljivost semen je okoli 70-odstotna. Kalijo aprila ali maja, 3 do 5 tednov po setvi. Razvije se klica s 6 do 9 srpasto navzgor zakrivljenimi kličnimi listi, nad njimi pa je še šop kratkih stebelnih (navadnih) listov. Rast je v prvih letih počasna in se povečuje s svetlobo. Pospeševanje rasti traja do približno 35. leta, ko je na višku in tedaj prirašča do 70 cm letno. Doseže starost do 300 in več let.

Smreka je borealno-alpska rastlina in ji ugaja hladnejše celinsko podnebje z obilo pada­vinami, ki ohranjajo sveža tla in vlažno ozračje. Na Finskem in v Skandinaviji je nižinska vrsta (do 300 m), pri nas pa montanska oziroma subalpinska. Naravno raste pri nas v dveh predelih, v Alpah v nadmorski višini 800 (900) do 1800 m in v Dinarskem gorstvu v mraziš­čih od 600 (800) do 1000 m nadmorske višine.

V Alpah- tvori slabo izražen vegetacijski pas (Piceetum subalpinurn), kjer je spodaj primešana jelka pa tudi bukev, v višjih predelih pa macesen. Širni smrekovi gozdovi na Pokljuki, Jelovici in Pohorju so se razvili pod gospodarskim vplivom v zadnjih nekaj stoletjih. V Dinar­skem gorstvu zaradi vpliva toplega sredozemskega podnebja višinski smrekov pas ni razvit, smreka se pojavlja v rnraziščnih dolinah in vrtačah, kjer se zadržuje hladen in vlažen zrak. Kratka vegetacijska doba mrazišč, oz. spomladanske in jesenske zmrzali otežkočajo pomlajevanje in rast v mladosti, hkrati pa povsem onemogočajo konkurentni vrsti bukev in jelko. Lepo razvita mraziščna smrekovja v Sloveniji so v Trnovskem gozdu in v Snežniškem pogor­ju. Čeprav je smreka v nižinah precej razširjena, je večinoma antropogenega nastanka.

Navadna smreka uspeva na kisli silikatni ali na bazični podlagi. Tla so lahko plitva ali globoka. Smreka je med tistimi drevesnimi vrstami, ki prenaša precej kisla tla. Potrebe po svetlobi so odvisne od nadmorske višine in od kvalitete tal. V nižinah, na dobrih tleh, je pre­cej senčna, medtem ko je na svoji zgornji meji povsem svetlobna vrsta. Prijajo ji hladnejša poletja, slabo pa prenaša vročino in sušo. V nižinah je občutljiva na spomladanske pozebe.

Smreka precej vpliva na mikroklimo svojega rastišča. Z gosto krošnjo preprečuje dostop svetlobi in toploti do tal. Ravno tako zadržuje velik del padavinske vode, tako da so tla pogosto precej suha. Vse skupaj ovira razkroj drevesnega opada, zaradi česar se razvije surovi hu­mus. Na takih tleh je otežkočeno pomlajevanje, posebno še drugih drevesnih vrst.

Srnreka je občutljiva na onesnažen zrak, zlasti v zimskem času na povečano količino S02.

Les je rurnenobel, mehak in elastičen. Vsebuje smolo, trajnost srednja. Ogrevna moč je majhna. Uporabnost enaka kot pri jelki. Iz iglic pridobivajo eterična olja.

Rod: Picea Dietr. - smreka

Visoka drevesa s stožčasto krošnjo. Skorja je tanka in se lušči v okroglastih ploščicah. Poganjki so tanki, ko iglice odpadejo, so na otip grobi, ker na njih ostanejo s skorjo zrasle listne baze. Popki so jajčasti ali kopasti, brez smole ali smolnati. Iglice so četverorobe ali ploščate, večinoma radialno razvrščene, redkeje dvoredno. Na poganjkih ostanejo do 7 let. Moš­ki cvetovi so rumeni ali rdeči, nameščeni obstransko na lanskih poganjkih, ženski pa so rdeči ali zeleni v storžastih socvetjih na vrhu lanskih poganjkov. Pred oprašitvijo so pokončna, po­tem se počasi obrnejo navzdol in tako dozorijo. Rod obsega 40 do 50 vrst, ki rastejo v hlad­nih in zmernih pasovih severne poloble. Na severu segajo do tundre, na jugu v visokogorjih pa skoraj do subtropov.

Grška jelka- Abies cephalonica

Omejena na južne in osrednje predele Grčije. Je 20 do 30 m visoko drevo, včasih večde­belno. Skorja siva, veje gosto nameščene, pri na samem stoječih osebkih pogosto segajo do tal. Popki so močno smolnati. Iglice so bodeče. v senci dvoredno razporejene, v zgornjem de­lu krošnje radialno štrleče. Dobro uspeva na suhih kamnitih tleh in dobro prenaša sušo, slab­še pa zimski mraz. Kot parkovno ali gozdno drevo jo gojijo v toplejših predelih (Makedonija). V Sloveniji je nekaj poskusnih nasadov na Krasu.

V južni Bolgariji, južni Makedoniji in severni Grčiji raste Borisova jelka (Abies borisii­regis Mattf.), ki zraste do 30m visoko in ima rahlo smolnate popke ter bodeče iglice, ki so dvoredne samo na spodnji strani poganjka. Je naravni križanec med navadno in grško jelko.

V Mali Aziji sta dve vrsti, ki sta nastali s križanjem grške in kavkaške jelke. To sta tro­janska jelka (Abies equi-trojani Aschers. et Sint.) in Bornmullerjeva jelka (Abies bornmulleriana Mattf.).

V vročem in suhem sredozemskem podnebju raste še več vrst jelk. Na Siciliji so še zadnji ostanki sicilijske jelke (Abies nebrodensis Mattei.). V južni Španiji je španska jelka (Abies pinsapo Boiss.) z zelo bodečimi in kratkimi iglicami, ki so ščetkasto razvrščene na poganjkih. V severni Afriki uspevata rnaroška (Abies marocana Trabut.) in alžirska jelka (Abies numidica Carr.), v Libanonu, Siriji in Mali Aziji pa še cilicijska jelka (Abies cilicica Carr.).

V zadnjem času se pri nas in v drugih evropskih deželah vse bolj uveljavljajo nekatere ameriške vrste, med njimi zlasti orjaška jelka (Abies grandis Lindl.), ki je doma na zahodu ZDA in Kanade. Zraste 40 do 60 m, v izjemnih primerih tudi do 90 m visoko. Skorja je v mladosti sivorjava z belkastimi pegami, kasneje rdečkastorjava in luskasta. Popki smolnati, iglice 30 do 60 mm dolge in dvoredno razporejene. Storži so 5 do 10 cm dolgi, rumenozeleni do zelenordeči. Krovne luske so povsem skrite med plodnimi. Prvi ob rod doseže pri 20. letih in polno obrodi vsako 2. do 3. leto. Kaljivost je nad 50 odstotna.

Orjaška jelka je senčna vrsta, vendar potrebuje več svetlobe kot navadna, zlasti če raste na slabših rastiščih. V prvih letih življenja je izrazito hitro rastoča vrsta in doseže do 1 m višinskega prirastka na leto. V kasnejšem obdobju pa pride do velikega prostorninskega prirastka, ki je do 50% večji kot pri navadni jelki. Les je podoben lesu navadne jelke.

Sorodna vrsta je koloradska jelka (Abies concolor Engelm.), ki zraste do 45 m visoko.

Skorja je v mladosti gladka in siva, kasneje globoko razpokana. Poganjki so rumenkasti do rjavozeleni s smolnatimi popki. Iglice so srpasto zavite (pri A. grandis ravne), 40 do 60 mm dolge, 2 do 2,5 mm široke in modrozelene barve. Storži so do 12 cm dolgi in podobni onim pri orjaški jelki. Ker dobro prenaša onesnažen zrak, je precej pogosta v mestnih parkih.

Rastišče navadne jelke in smreke ekološko ustreza tudi srebrna (plemenita) jelka (Abi­es procera Rehd,). Raste v zahodnih predelih ZDA in doseže 80 do 90 m višine. Prepoznamo jo po izredno velikih, 14 do 25 cm dolgih in 7 do 8 cm širokih storžih, ki so zreli škrlatnorde­či. Krovne luske na gosto štrlijo med plodnimi in so zavihane. Uspeva na svežih, rahlih humo­znih tleh. Pri nas se uveljavlja predvsem kot okrasno drevo.

Navadna jelka- Abies alba

Evropska vrsta, na zahodu sega do severne Španije, na severu do Poljske, na vzhodu do vzhodne Romunije in na jugu do Grčije in Sicilije.

Je 40 do 60 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je v mladosti stožčasta, pri starejših drevesih valjasta ali jajčasta. Koreninski sistem je srednje globok, pogosto z izrazito srčno korenino. Deblo je ravno, enakomerno razvito do vrha. Skorja je tanka, sive barve, s smolnimi mešički, pri mlajših osebkih gladka, pri starejših razpoka v okrogle luske. Veje izraščajo vodoravno iz debla, v zgornjem delu krošnje so nekoliko obrnjene navzgor, v spodnjem pa ne­koliko navzdol. Poganjki so sivorjavi. Na njih so iglice priraščene s širokim listnim dnom. Ko odpadejo, ostanejo na poganjkih okrogle, plitve brazgotine.

Iglice so ploščate, dolge 15 do 30 mm in 2 do 2,5 mm široke. V zgornjem delu krošnje so krajše, debelejše in svetlejše s koničastim vrhom, v spodnjem delu pa daljše, tanjše, temnejše in na vrhu izrobljene. Razvrščene so premenjalno, zlasti na spodnjih vejah pa ob dnu tako zavite, da so razprte v dveh redeh.

Jelka cveti od aprila do junija. Moški cvetovi so približno 2 cm dolgi, rumeni, s premenjalnimi prašniki. Ženski cvetovi so v 2 cm velikih jajčastih, storžastih socvetjih, temnozelene barve. Storži dozorijo septembra, oktobra, ko razpadejo in se razsejejo semena. Plodne luske - so široko zaobljene, krovne pa ozke, s trokrpim nazaj zavihanim vrhom. Storži so dolgi do 15 cm in široki do 5 cm. Seme je do 9 mm veliko (med največjimi pri iglavcih), bleščeče rjave barve. Kaljivost 30 do 50 odstotna.

Seme vzkali 3 do 4 mesece po setvi, v aprilu ali maju. Klica ima 4 do 6 zvezdasto razporejenih kličnih listov, med njimi so še za polovico krajši navadni listi. Na vrhu stebelca je po­pek, ki se razvija naprej naslednje leto. Prvi poganjki se razvijejo po 5 letih ali še kasneje.

Jelka raste v mladosti zelo počasi, zlasti v senci starejših dreves ali v večjih nadmorskih višinah. Do hitrejše rasti pride po 15 letih, v pragozdovih celo šele po stotih in se pri približ­no 200 letih zopet upočasni, tako da vrh zaostaja v rasti za stranskimi vejami. Zato imajo sta­re jelke »odsekan« vrh. Doživi starost do 300 (500) let. Prvi obrod imajo jelke med 50. in 70. letom, če rastejo posamič pa že pri 30.

Uspeva na svežih, globokih, humoznih, s hranilnimi snovmi bogatih tleh. Potrebuje pre­cejšnjo zračno vlago, zato najbolje raste na severnih in vzhodnih pobočjih. V mladosti dobro prenaša senco, kasneje pa potrebuje za rast več svetlobe. Ustrezajo ji hladnejša poletja, zim­ski mraz pa slabše prenaša kot smreka. Občutljiva je na spomladansko pozebo in poletno sušo.

Navadna jelka raste bolj ali manj strnjeno v Alpah in Dinaridih, na odvoje­nih površinah pa na vsem območju južno od Drave in Donave razen v ozkem obalnem pasu Jadranskega morja. Uspeva v nadmorski višini (200) 400 do 1200 (1600) m. Dobimo jo v či­stih sestojih ali skupaj s smreko, rdečim borom, najpogosteje pa z bukvijo, s katero tvori gos­podarsko eno najpomembnejših gozdnih združb (Abieti-Fagetum) v Sloveniji.

Les je mehak, srednje težak in elastičen, rumenkasto- do rdečkasto bele barve, brez smole. Ogrevna moč je majhna. Uporabljajo ga v gradbeništvu, rudarstvu, pohištveni in celulozni industriji… Iz iglic in storžev pridobivajo eterična olja.

Tisa- Taxus baccata

Tisa zraste kot grm ali drevo, največkrat do 12 m, v izjemnih primerih tudi do 20 m visoko. Krošnja je zaobljena in zelo široka. Koreninski sistem je srednje globok in široko razvejan. Skorja je tanka, rdečkastorjave barve in se lušči v manjših luskah. Krošnja je gosta in veje segajo nizko po deblu. Mladi poganjki so zeleni, z vzdolžnimi robovi. Na njih so številni stranski popki, ki ostanejo več let ne aktivni in odženejo kot adventivni poganjki, ko obsekujemo krošnjo. Zaradi tega lahko krošnje poljubno strižemo in oblikujemo. Iglice so dolge 20 do 30 mm, premenjalno razvrščene in razen na glavnem poganjku tudi dvoredne. Na zgornji strani so temno-, na spodnji strani pa svetlozelene. Vrh iglic je koničast.

Tisa cveti marca in aprila, najprej se pojavijo moški cvetovi, potem tudi ženski. Opraševanje z vetrom. Semena dozorevajo od avgusta do oktobra. Obdaja jih živordeč sočen ovoj s katerim se hranijo ptice in tako raznašajo semena. Semena kalijo šele čez leto ali dve ali še kasneje. Klica ima 2 klična lista, ki sta podobna navadnim listom. V mladosti raste tisa zelo počasi, komaj nekaj centimetrov na leto, kasneje nekoliko hitreje. Vendar tisa v vsakem primeru velja za počasi rastoče drevo.

Tisa je senčna vrsta. Raste predvsem v različnih bukovjih, kot posamezno drevo ali v manjših sestojih. Čeprav ima dobro obnovitveno moč in se po poškodbah dobro obnavlja, je ogrožena vrsta in zaščitena. Pogosto jo gojimo kot okrasno rastlino. Znana so zelo debeIa in stara drevesa (nad 1000 let), katerih debla so pogosto nastala z zraščanjem večjih debel in vej. Razen rdečega mesnatega semenskega ovoja, ki je užiten je vsa rastlina strupena, zlasti listi.