Evropska vrsta, na zahodu sega do severne Španije, na severu do Poljske, na vzhodu do vzhodne Romunije in na jugu do Grčije in Sicilije.
Je 40 do 60 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je v mladosti stožčasta, pri starejših drevesih valjasta ali jajčasta. Koreninski sistem je srednje globok, pogosto z izrazito srčno korenino. Deblo je ravno, enakomerno razvito do vrha. Skorja je tanka, sive barve, s smolnimi mešički, pri mlajših osebkih gladka, pri starejših razpoka v okrogle luske. Veje izraščajo vodoravno iz debla, v zgornjem delu krošnje so nekoliko obrnjene navzgor, v spodnjem pa nekoliko navzdol. Poganjki so sivorjavi. Na njih so iglice priraščene s širokim listnim dnom. Ko odpadejo, ostanejo na poganjkih okrogle, plitve brazgotine.
Iglice so ploščate, dolge 15 do 30 mm in 2 do 2,5 mm široke. V zgornjem delu krošnje so krajše, debelejše in svetlejše s koničastim vrhom, v spodnjem delu pa daljše, tanjše, temnejše in na vrhu izrobljene. Razvrščene so premenjalno, zlasti na spodnjih vejah pa ob dnu tako zavite, da so razprte v dveh redeh.
Jelka cveti od aprila do junija. Moški cvetovi so približno 2 cm dolgi, rumeni, s premenjalnimi prašniki. Ženski cvetovi so v 2 cm velikih jajčastih, storžastih socvetjih, temnozelene barve. Storži dozorijo septembra, oktobra, ko razpadejo in se razsejejo semena. Plodne luske - so široko zaobljene, krovne pa ozke, s trokrpim nazaj zavihanim vrhom. Storži so dolgi do 15 cm in široki do 5 cm. Seme je do 9 mm veliko (med največjimi pri iglavcih), bleščeče rjave barve. Kaljivost 30 do 50 odstotna.
Seme vzkali 3 do 4 mesece po setvi, v aprilu ali maju. Klica ima 4 do 6 zvezdasto razporejenih kličnih listov, med njimi so še za polovico krajši navadni listi. Na vrhu stebelca je popek, ki se razvija naprej naslednje leto. Prvi poganjki se razvijejo po 5 letih ali še kasneje.
Jelka raste v mladosti zelo počasi, zlasti v senci starejših dreves ali v večjih nadmorskih višinah. Do hitrejše rasti pride po 15 letih, v pragozdovih celo šele po stotih in se pri približno 200 letih zopet upočasni, tako da vrh zaostaja v rasti za stranskimi vejami. Zato imajo stare jelke »odsekan« vrh. Doživi starost do 300 (500) let. Prvi obrod imajo jelke med 50. in 70. letom, če rastejo posamič pa že pri 30.
Uspeva na svežih, globokih, humoznih, s hranilnimi snovmi bogatih tleh. Potrebuje precejšnjo zračno vlago, zato najbolje raste na severnih in vzhodnih pobočjih. V mladosti dobro prenaša senco, kasneje pa potrebuje za rast več svetlobe. Ustrezajo ji hladnejša poletja, zimski mraz pa slabše prenaša kot smreka. Občutljiva je na spomladansko pozebo in poletno sušo.
Navadna jelka raste bolj ali manj strnjeno v Alpah in Dinaridih, na odvojenih površinah pa na vsem območju južno od Drave in Donave razen v ozkem obalnem pasu Jadranskega morja. Uspeva v nadmorski višini (200) 400 do 1200 (1600) m. Dobimo jo v čistih sestojih ali skupaj s smreko, rdečim borom, najpogosteje pa z bukvijo, s katero tvori gospodarsko eno najpomembnejših gozdnih združb (Abieti-Fagetum) v Sloveniji.
Les je mehak, srednje težak in elastičen, rumenkasto- do rdečkasto bele barve, brez smole. Ogrevna moč je majhna. Uporabljajo ga v gradbeništvu, rudarstvu, pohištveni in celulozni industriji… Iz iglic in storžev pridobivajo eterična olja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar