Prvotna domovina ciprese je v severnem Iranu, Mali Aziji, na Cipru in Kreti. Od tod se je razširila najprej po Sredozemlju, potem pa še v Indijo, severno in južno Ameriko ter Avstralijo. Pri nas se samostojno pomlajuje v južnem predelu jadranske obale, v severnem pa jo gojijo kot okrasno drevo. Ker razmeroma dobro prenaša nizke, zimske temperature, je primerna za gojenje tudi v toplejših krajih v notranjosti Slovenije.
Navadno zraste20 do 30, pa tudi do 50 m visoko. Po krošnji ločimo ozkokrošnjato (C.s. var. pyramidalis) in širokokrošnjato (C. s. var. sempervirens) obliko. Prvaa ima po deblu navzgor prilegle veje, druga pa bolj ali manj vodoravne. Koreninski sistem je globok in lahko prodira v razpoke na precej plitvih tleh. Skorja je tanka, sivorjava in rahlo vzdolžno razpokana. Poganjki so zelo tanki, na prerezu kvadratni ali okrogli. Na njih so zelo majhni luskasti listi, dolgi do 1 mm, gosto nasprotno razvrščeni. Na spodnji strani imajo vzdolžno brazdico (smolno žlezo).
Cveti februarja, storži dozorijo na jesen drugega leta, semena pa izpadejo naslednjo pomlad. Storži so okroglasti ali jajčasti, 2 do 3 cm veliki, sestavljeni iz 8 do 14 ščitastih plodnih lusk. Na vsaki plodni luski je 8 do 20 rjavih in drobnih semen. Cipresa se obnavlja iz panja, razmnožujemo pa jo lahko tudi s potaknjenci.
Uspeva predvsem na apnencu, pa tudi na silikatu. Raste dokaj hitro, do 0,7 m na leto.
Poleg nizkih zimskih temperatur (do -20°) dobro prenaša sušo in onesnažen zrak. Les je brez smole, srednje trd, dišeč in zelo cenjen. Cipreso gojijo v drevoredih in parkih, primerna pa je tudi za lesno proizvodnjo. Iz poganjkov pridobivajo »cipresino olje«, ki ga uporabljajo v zdravilstvu in kemični industriji.
V parkih pogosto naletimo na arizonsko cipreso (Cupressus arizonica Greene), s širokokopasto krošnjo, modrozelene barve in nekoliko manjšimi storži pepelnatomodre barve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar