Omejena na južne in osrednje predele Grčije. Je 20 do 30 m visoko drevo, včasih večdebelno. Skorja siva, veje gosto nameščene, pri na samem stoječih osebkih pogosto segajo do tal. Popki so močno smolnati. Iglice so bodeče. v senci dvoredno razporejene, v zgornjem delu krošnje radialno štrleče. Dobro uspeva na suhih kamnitih tleh in dobro prenaša sušo, slabše pa zimski mraz. Kot parkovno ali gozdno drevo jo gojijo v toplejših predelih (Makedonija). V Sloveniji je nekaj poskusnih nasadov na Krasu.
V južni Bolgariji, južni Makedoniji in severni Grčiji raste Borisova jelka (Abies borisiiregis Mattf.), ki zraste do 30m visoko in ima rahlo smolnate popke ter bodeče iglice, ki so dvoredne samo na spodnji strani poganjka. Je naravni križanec med navadno in grško jelko.
V Mali Aziji sta dve vrsti, ki sta nastali s križanjem grške in kavkaške jelke. To sta trojanska jelka (Abies equi-trojani Aschers. et Sint.) in Bornmullerjeva jelka (Abies bornmulleriana Mattf.).
V vročem in suhem sredozemskem podnebju raste še več vrst jelk. Na Siciliji so še zadnji ostanki sicilijske jelke (Abies nebrodensis Mattei.). V južni Španiji je španska jelka (Abies pinsapo Boiss.) z zelo bodečimi in kratkimi iglicami, ki so ščetkasto razvrščene na poganjkih. V severni Afriki uspevata rnaroška (Abies marocana Trabut.) in alžirska jelka (Abies numidica Carr.), v Libanonu, Siriji in Mali Aziji pa še cilicijska jelka (Abies cilicica Carr.).
V zadnjem času se pri nas in v drugih evropskih deželah vse bolj uveljavljajo nekatere ameriške vrste, med njimi zlasti orjaška jelka (Abies grandis Lindl.), ki je doma na zahodu ZDA in Kanade. Zraste 40 do 60 m, v izjemnih primerih tudi do 90 m visoko. Skorja je v mladosti sivorjava z belkastimi pegami, kasneje rdečkastorjava in luskasta. Popki smolnati, iglice 30 do 60 mm dolge in dvoredno razporejene. Storži so 5 do 10 cm dolgi, rumenozeleni do zelenordeči. Krovne luske so povsem skrite med plodnimi. Prvi ob rod doseže pri 20. letih in polno obrodi vsako 2. do 3. leto. Kaljivost je nad 50 odstotna.
Orjaška jelka je senčna vrsta, vendar potrebuje več svetlobe kot navadna, zlasti če raste na slabših rastiščih. V prvih letih življenja je izrazito hitro rastoča vrsta in doseže do 1 m višinskega prirastka na leto. V kasnejšem obdobju pa pride do velikega prostorninskega prirastka, ki je do 50% večji kot pri navadni jelki. Les je podoben lesu navadne jelke.
Sorodna vrsta je koloradska jelka (Abies concolor Engelm.), ki zraste do 45 m visoko.
Skorja je v mladosti gladka in siva, kasneje globoko razpokana. Poganjki so rumenkasti do rjavozeleni s smolnatimi popki. Iglice so srpasto zavite (pri A. grandis ravne), 40 do 60 mm dolge, 2 do 2,5 mm široke in modrozelene barve. Storži so do 12 cm dolgi in podobni onim pri orjaški jelki. Ker dobro prenaša onesnažen zrak, je precej pogosta v mestnih parkih.
Rastišče navadne jelke in smreke ekološko ustreza tudi srebrna (plemenita) jelka (Abies procera Rehd,). Raste v zahodnih predelih ZDA in doseže 80 do 90 m višine. Prepoznamo jo po izredno velikih, 14 do 25 cm dolgih in 7 do 8 cm širokih storžih, ki so zreli škrlatnordeči. Krovne luske na gosto štrlijo med plodnimi in so zavihane. Uspeva na svežih, rahlih humoznih tleh. Pri nas se uveljavlja predvsem kot okrasno drevo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar