Evropska vrsta. Vzhodna meja njenega areala poteka od Finske do Karpatov, južna je na Balkanu in v Pirenejih, zahodna pa v osrednji Franciji. Na severu sega v Skandinaviji skoraj do 70 stopinj severne širine. Na severovzhodu sklenjeno prehaja v areal sibirske smreke.
Je do 50 m visoko in preko l m debelo drevo. Koreninski sistem je plitek, do 30 cm globok. Deblo je ravno, gladko, enakomerno razvito do vrha, skorja tanka, rdečkastorjava. Že zgodaj razpoka in se lušči v obliki okroglih ali poligonalnih lusk. Veje so vretenčasto nameščene in sabljasto ukrivljene. V zgornjem delu krošnje so obrnjene navzgor, v spodnjem pa navzdol.
Poganjki so rdečkastorjavi, iglice so premenjalno nameščene in z dnom prirasle na izbočene dele skorje. Iglice so dolge do 25 mm in 1 mm široke, na prerezu rombaste oblike.
Cveti spomladi, glede na nadmorsko višino od aprila do sredine junija. Moški cvetovi so rumenkaste barve, do 2,5 cm veliki, sestavljeni iz premenjalno razvrščenih prašnikov. Ženski cvetovi so v 4 do 5 cm dolgih storžastih socvetjih, zelene ali rdeče barve. Storži so med oprašitvijo pokončni, potem se obrnejo navzdol in tako tudi dozorijo. Zrel storž je do 15 cm dolg in do 4 cm debel. Sestavljen je iz plodnih in krovnih lusk, vendar so krovne neznatne in popolnoma skrite med plodnimi. Storži dozorijo v oktobru in se odprejo v toplih sončnih dneh v istem letu, pogosteje pa naslednje leto pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Seme je okoli 4 mm veliko, s perutko, ki omogoča široko razsejanje.
Smreka obrodi vsako leto, vendar izraziteje vsakih 5 do 7 let. Prvi obrodi se pri smrekah. ki rastejo v sestojih, pojavijo po 30 do 50 letih, pri posamič rastočih pa po dvajsetih. Kaljivost semen je okoli 70-odstotna. Kalijo aprila ali maja, 3 do 5 tednov po setvi. Razvije se klica s 6 do 9 srpasto navzgor zakrivljenimi kličnimi listi, nad njimi pa je še šop kratkih stebelnih (navadnih) listov. Rast je v prvih letih počasna in se povečuje s svetlobo. Pospeševanje rasti traja do približno 35. leta, ko je na višku in tedaj prirašča do 70 cm letno. Doseže starost do 300 in več let.
Smreka je borealno-alpska rastlina in ji ugaja hladnejše celinsko podnebje z obilo padavinami, ki ohranjajo sveža tla in vlažno ozračje. Na Finskem in v Skandinaviji je nižinska vrsta (do 300 m), pri nas pa montanska oziroma subalpinska. Naravno raste pri nas v dveh predelih, v Alpah v nadmorski višini 800 (900) do 1800 m in v Dinarskem gorstvu v mraziščih od 600 (800) do 1000 m nadmorske višine.
V Alpah- tvori slabo izražen vegetacijski pas (Piceetum subalpinurn), kjer je spodaj primešana jelka pa tudi bukev, v višjih predelih pa macesen. Širni smrekovi gozdovi na Pokljuki, Jelovici in Pohorju so se razvili pod gospodarskim vplivom v zadnjih nekaj stoletjih. V Dinarskem gorstvu zaradi vpliva toplega sredozemskega podnebja višinski smrekov pas ni razvit, smreka se pojavlja v rnraziščnih dolinah in vrtačah, kjer se zadržuje hladen in vlažen zrak. Kratka vegetacijska doba mrazišč, oz. spomladanske in jesenske zmrzali otežkočajo pomlajevanje in rast v mladosti, hkrati pa povsem onemogočajo konkurentni vrsti bukev in jelko. Lepo razvita mraziščna smrekovja v Sloveniji so v Trnovskem gozdu in v Snežniškem pogorju. Čeprav je smreka v nižinah precej razširjena, je večinoma antropogenega nastanka.
Navadna smreka uspeva na kisli silikatni ali na bazični podlagi. Tla so lahko plitva ali globoka. Smreka je med tistimi drevesnimi vrstami, ki prenaša precej kisla tla. Potrebe po svetlobi so odvisne od nadmorske višine in od kvalitete tal. V nižinah, na dobrih tleh, je precej senčna, medtem ko je na svoji zgornji meji povsem svetlobna vrsta. Prijajo ji hladnejša poletja, slabo pa prenaša vročino in sušo. V nižinah je občutljiva na spomladanske pozebe.
Smreka precej vpliva na mikroklimo svojega rastišča. Z gosto krošnjo preprečuje dostop svetlobi in toploti do tal. Ravno tako zadržuje velik del padavinske vode, tako da so tla pogosto precej suha. Vse skupaj ovira razkroj drevesnega opada, zaradi česar se razvije surovi humus. Na takih tleh je otežkočeno pomlajevanje, posebno še drugih drevesnih vrst.
Srnreka je občutljiva na onesnažen zrak, zlasti v zimskem času na povečano količino S02.
Les je rurnenobel, mehak in elastičen. Vsebuje smolo, trajnost srednja. Ogrevna moč je majhna. Uporabnost enaka kot pri jelki. Iz iglic pridobivajo eterična olja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar