Ima endemičen areal ob srednjem toku Drine, to je v Srbiji in Bosni, v goratem območju med Bajino Bašto in Višegradom. Zabeleženih je okoli 20 nahajališč v Srbiji in 10 v Bosni.
Zraste do 50 m visoko, krošnja je ozko stožčasta. Veje so povešene z navzgor obrnjenimi konci.
Po nekaterih podatkih ima koreninski sistem srčno korenino, ki prodira v skalne razpoke. Skorja je rdečkastorjava in tanka. Iglice so 8 do 20 mm dolge in do 2 mm široke, ploščate, zašiljene ali zaobljene. Na zgornji strani so temno zelene, na spodnji pa imajo po dve srebrni progi. Popki so kot pri navadni smreki brez smole. Cveti od aprila do junija. Mladi storži so vijoličasti, zreli rdečerjavi. Dozorijo v oktobru in novembru. So viseči in 2 do 6 cm dolgi. Kaljivost semen je okoli 70%. Klica ima 5 do 6 klinčnih listov.
Ekološki razpon je pri omoriki večji kot pri navadni smreki. Na svojem naravnem rastišču uspeva predvsem na apnencu, v manjših površinah tudi na serpentinu, na strmih pobočjih s plitvimi tlemi. Izbira v glavnem severne lege. Raste v čistih sestojih ali mešanih s črnim in rdečim borom, smreko, jelko, bukvijo, javorjem in drugimi vrstami, celo s črno jelšo. Dobimo jo v nadmorski višini od (300) 400 do 1700 m. Za vsa rastišča je značilna precejšnja zračna vlaga.
Širok ekološki razpon omorike je prišel do izraza z gojenjem te smreke širom po Evropi. V srednji in zahodni Evropi zelo dobro raste na različnih rastiščih, med drugim tudi na barjih in resavah na Danskem in Škotskem. Je precej odporna na spomladanske in jesenske pozebe ter proti vetru, snegu in ledu. Zelo dobro prenaša onesnažen zrak v mestih in industrijskih središčih.
Omorika je balkanski terciarni reliktni endemit. Pred pleistocenom je bila v Eyropi splošno razširjena njena prednica Picea omorikoides. Tudi v Srbiji in Bosni je bila nekoč bolj razširjena, njen areal pa se je močno zožil zaradi sečenj in gozdnih požarov. Ornoriko so sekali za gradbeni les še do leta 1930. Danes so njeni naravni sestoji v celoti zavarovani.
Omorika je zelo primerna za gojenje v gospodarskih gozdovih, za protivetrne pasove in kot parkovno drevo.
Daljna sorodnica omorike je sitka (Picea sitchensis Carr.), ki raste od južne Aljaske do severne Kalifornije. Podobno kot omorika ima ploščate iglice z dvema srebrnima progama na spodnji strani. Konice iglic so bodeče. Storži so svetlo rumenorjavi, veliki 6 do 13 cm. V domovini zraste kot mogočno drevo do 60 m, pri nas do 40 m. Pri nas jo lahko gojimo v podobnih ekoloških razmerah kot navadno smreko. Les ima podobne lastnosti in enako uporabnost. Pomembna je tudi kot parkovna vrsta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar