Je 40 do 50 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je gosto do tal vejnata. Veje izraščajo v nepravilnih vretencih. Od navadne smreke jo lahko ločimo po kratkih, 6 do 8 (10) mm dolgih iglicah, ki so na spodnji strani poganjka dvoredno razporejene. Storži so 6 do 9 cm dolgi, najprej vijoličasti, zreli in rjavi. Raste na Kavkazu, ob vzhodni obali Črnega morja in v gorovju Taurus v južni Mali Aziji. V Evropi jo cenijo kot lepo parkovno drevo, kjer mnogokje nadomešča navadno smreko, ker bolje prenaša sušo in onesnažen.zrak. Po obrezovanju se dobro obrašča, zato je primerna za žive meje. Les je trši in trajnejši kot pri navadni smreki.
V mestnih parkih in vrtovih srečujemo tudi nekatere ameriške vrste, med njimi zlasti pogosto t.i. »srebrno smreko«; ki je največkrat barvni različek, »argentea«, bodeče (Picea pungens Engelm.) ali Engelmannove smreke (Picea engelmannii (Parry) Engelm.). Obe srebrni smreki imata srebrno-modrikaste iglice. Med seboj ju najlaže ločimo po popkih. Bodeča smreka ima popke brez smole in z zavihanimi luskolisti, Engelmannova pa smolnate s prileglimi luskolisti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar