Himalajska cedra- Cedrus deodara (D. Don) G. Don

Glavni poganjek in konci vej so viseči. Storži so 7 do 10 cm dolgi, na vrhu zaobljeni. Plo­dne luske 5 do 6 cm široke. Barva iglic je različna, od svetlozelene do srebrnosive. Dolge so 25 do 40 mm, na mlajših osebkih celo do 50 mm. V šopu jih je približno 30. Zraste do 50 m visoko in do 3 m v debelino. Krošnja je tudi v starosti stožčasta, podobna smreki ali jelki. Ra­ste v zahodni Himalaji od 1100 do 4000 m.

Cedrovina je cenjena, zlasti ker, vsebuje dišečo smolo. Je mehka in obstojna. Beljava je svetlordečkasta, jedrovina rumenkasta do rdečkastorjava. Cedra je gospodarsko pomembna predvsem v Indiji, kjer jo uporabljajo v gradbeništvu, kolarstvu in mizarstvu. Sestoji sredozemskih vrst so do danes že močno izkrčeni.

Ciprska cedra- Cedrus brevifolia (Hook. f.) Henry

Do 12 m visoko drevo. Iglice so dolge 5 do 10 mm, storži valjasti, do 7 cm veliki. Raste na Cipru.

Libanonska cedra- Cedrus libani Loud.

Glavni poganjek je viseč, poganjki so goli, storži 8 do 10 cm dolgi, plodne luske okoli 5 cm široke. Iglice so temnozelene, 25 do 30 mm dolge, v šopu jih je po 30 do 40. Običajno zraste do 25 m visoko, redkeje tudi do 40 m. Prsni premer znaša celo čez 3 m. Areal ima v Turčiji v gorovjih Taurus in Antitaurus, v Siriji in Libanonu, v nadmorski višini 1300 do 2100 m.

Atlaška cedra- Cedrus atlantica (Endl.) Manetti

Glavni poganjek je pokončen, poganjki gosto dlakavi, storži5 do 7 cm dolgi, na vrhu ra­vni ali nekoliko ugreznjeni. Plodne luske 3,5 cm široke. Iglice modrozelene ali srebrnosive, do 25 mm dolge. Na kratkem poganjku jih je okoli 25. Zraste do 40 m visoko in do 2 m v debelino. Doma je v Maroku in Alžiru, kjer raste v gorah v nadmorski višini 1000 do 2000 m.

Rod: Cedrus Trew- cedra

Rod obsega 4 vrste visokih vednozelenih dreves z dolgimi in kratkimi poganjki. Korenin­ski sistem ima močne stranske korenine. Skorja mladih osebkov je gladka, siva, pri starejših globoko razpokana. Pri mladih osebkih veje vretenčasto izraščajo in tvorijo stožčasto krošnjo, pri starejših pa so veje nepravilno razvrščene. Krošnja večine vrst je sestavljena v dežnikastih plasteh. Na dolgih poganjkih so iglice premenjalno nameščene, na kratkih pa v navideznih šopih. Po obliki so iglice tro- ali četverorobe. Cedre cvetijo jeseni septembra in oktobra, storži dozorijo na pomlad tretjega leta. Zreli storži so sestavljeni iz širokih plodnih lusk, krovne so majhne in neočitne. Zreli storži razpadejo na drevesih. Pri nas rastejo cedre v parkih, predvsem v Primorju.

Evropski macesen- Larix decidua Mili. (L. europaea DC.)

Evropski macesen ima deljen areal, ki obsega 4 med seboj ločena območja: Alpe, Karpa­te, Sudete in južno Poljsko. Macesni s teh območij se med seboj razlikujejo v nekaterih morfoloških (višina, oblika krošnje, velikost in oblika storžev) in fizioloških značilnostih (višinski in debelinski prirastek, količina eteričnih olj, odpornost proti macesnovemu raku itd.).

Alpski macesen raste od Zahodnih Alp (italijansko-francoska meja) do podnožja vzho­dnih Alp (Dunaj) v nadmorski višini 400 do 2400 m. Sudetski macesen dobimo v jugovzhod­nih Sudetih, deloma na Češkem (Moravska), deloma na Poljskem (južna Šlezija) v nadmorski višini 350 do 800 m. Poljski macesen se nahaja v nižinskih predelih južne in srednje Poljske med 200 in 600 m. Karpatski raste v več ločenih predelih, in sicer na Slovaškem (slovaški macesen) in v Romuniji (romunski macesen) v nadmorski višini 400 do 1800 m.

Evropski macesen zraste do 35 (50) m v višino in doseže 1,5 m v debelino. Deblo je tudi pri prosto rastočih osebkih visoko brezvejnato. Vrhnje veje so obrnjene navzgor, ostale so vodo­ravne ali nekoliko visijo. Iz debla izraščajo brez pravega reda in hitro odmirajo ter odpadajo.

Koreninski sistem se razvija najprej s srčno korenino, nato se razvijajo še močne stranske korenine, tako da je macesen dobro stojno drevo. Skorja je siva, brazdasto razpokana in pre­cej debela. Dolgi poganjki so rumenkasti, enoletni so olistani premenjalno, na dvoletnih pa se razvijejo kratki z navidez šopasto nameščenimi iglicami. Iglice so pri mladih osebkih dolge do 5O mm, pri starejših do 20. Široke so 1,5 mm, mehke in svetlozelene.

Macesen cveti spomladi, istočasno z olistanjem. Moški cvetovi so rumeni, okroglo jajčasti 0,5 do 1 cm veliki. Ženska storžasta socvetja so 1 do 2 cm velika, karminaste barve. Storži dozorijo jeseni, so 2,5 do 4 cm veliki, sestavljeni iz plodnih in krovnih lusk, ki v spodnjem de­lu vidno štrlijo iz storža. Kaljivost semen je povprečno do 37%, v semenskih plantažah preko 90%. Kalijo 3 do 4 tedne po setvi. Klice imajo 5 do 7 kličnih listov. Macesen je zlasti v mla­dosti hitrorastoča vrsta, saj že v prvem letu zraste 10 do 15 cm ali celo do pol metra. Najhi­trejšo rast v višino ima med 5. in 20. letom, ko znaša višinski prirastek tudi do 1 m. Prvi obrod doseže v sestoju med 20. in 30. letom, na prostem pa med 10. in 15. letom.

V Sloveniji raste macesen v Julijskih in Savinjskih Alpah ter Karavankah v nadmorski vi­šini 560 do 1950 m. Gospodarsko pomembni sestoji so do višine približno 1600 m.

Macesen je svetlobna vrsta. To se vidi po njegovi svetli krošnji, po hitrem odmiranju vej in še nekaterih drugih morfoloških znakih. Zaradi svoje svetlobnosti redkeje uspeva v zmesi z jelko, smreko ali bukvijo, pač pa med njimi v večjih ali manjših skupinah. V mešanih sestojih so macesnove krošnje vselej nad krošnjami drugih dreves.

Pri nas raste predvsem na apnencu, v vetrovnih legah, na svežih in humoznih tleh z viso­ko zračno vlago. V nižjih legah ga dobimo predvsem na severnih pobočjih, v višjih pa na južnih. V nižinskih predelih gojimo predvsem sudetski macesen, ki hitro raste in ima visoko de­blo. Pogosto ga srečujemo v parkih, ker je odporen na onesnažen zrak.

Beljava macesnovega lesa je rumenkasta do rdečkasto bela, jedrovina rdeča do rdečkastorjava. Les je srednje trd, srednje težak, zelo elastičen in obstojen. Ogrevna moč je srednja. V kozmetiki uporabljajo eterična olje, ki ga pridobivajo iz semen.

Rod: Larix Mili. - macesen

Visoka drevesa s kvalitetnim in obstojnim lesom. Rastejo v hladnih območjih severne poloble. Rod ima 10 vrst, 1 v Evropi, 6 v Aziji in 3 v Severni Ameriki. Zanje je značilno. da imajo dolge in kratke poganjke, ki so na videz šopasto olistani. So med redkimi iglavci, ki jeseni odvržejo iglice.

omorika, Pančičeva smreka- Picea omorika (Panč.) Purkyne

Ima endemičen areal ob srednjem toku Drine, to je v Srbiji in Bosni, v goratem območju med Bajino Bašto in Višegradom. Zabeleženih je okoli 20 nahajališč v Srbiji in 10 v Bosni.

Zraste do 50 m visoko, krošnja je ozko stožčasta. Veje so povešene z navzgor obrnjenimi konci.  

Po nekaterih podatkih ima koreninski sistem srčno korenino, ki prodira v skalne razpo­ke. Skorja je rdečkastorjava in tanka. Iglice so 8 do 20 mm dolge in do 2 mm široke, ploščate, zašiljene ali zaobljene. Na zgornji strani so temno zelene, na spodnji pa imajo po dve srebrni progi. Popki so kot pri navadni smreki brez smole. Cveti od aprila do junija. Mladi storži so vijoličasti, zreli rdečerjavi. Dozorijo v oktobru in novembru. So viseči in 2 do 6 cm dolgi. Kaljivost semen je okoli 70%. Klica ima 5 do 6 klinčnih listov.

Ekološki razpon je pri omoriki večji kot pri navadni smreki. Na svojem naravnem rastiš­ču uspeva predvsem na apnencu, v manjših površinah tudi na serpentinu, na strmih pobočjih s plitvimi tlemi. Izbira v glavnem severne lege. Raste v čistih sestojih ali mešanih s črnim in rdečim borom, smreko, jelko, bukvijo, javorjem in drugimi vrstami, celo s črno jelšo. Dobimo jo v nadmorski višini od (300) 400 do 1700 m. Za vsa rastišča je značilna precejšnja zračna vlaga.

Širok ekološki razpon omorike je prišel do izraza z gojenjem te smreke širom po Evropi. V srednji in zahodni Evropi zelo dobro raste na različnih rastiščih, med drugim tudi na barjih in resavah na Danskem in Škotskem. Je precej odporna na spomladanske in jesenske pozebe ter proti vetru, snegu in ledu. Zelo dobro prenaša onesnažen zrak v mestih in industrijskih središčih.

Omorika je balkanski terciarni reliktni endemit. Pred pleistocenom je bila v Eyropi splo­šno razširjena njena prednica Picea omorikoides. Tudi v Srbiji in Bosni je bila nekoč bolj razširjena, njen areal pa se je močno zožil zaradi sečenj in gozdnih požarov. Ornoriko so sekali za gradbeni les še do leta 1930. Danes so njeni naravni sestoji v celoti zavarovani.

Omorika je zelo primerna za gojenje v gospodarskih gozdovih, za protivetrne pasove in kot parkovno drevo.

Daljna sorodnica omorike je sitka (Picea sitchensis Carr.), ki raste od južne Aljaske do severne Kalifornije. Podobno kot omorika ima ploščate iglice z dvema srebrnima progama na spodnji strani. Konice iglic so bodeče. Storži so svetlo rumenorjavi, veliki 6 do 13 cm. V domovini zraste kot mogočno drevo do 60 m, pri nas do 40 m. Pri nas jo lahko gojimo v podob­nih ekoloških razmerah kot navadno smreko. Les ima podobne lastnosti in enako uporabnost. Pomembna je tudi kot parkovna vrsta.

Kavkaška smreka- Picea orientalis

Je 40 do 50 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je gosto do tal vejnata. Veje izraščajo v nepravilnih vretencih. Od navadne smreke jo lahko ločimo po kratkih, 6 do 8 (10) mm dolgih iglicah, ki so na spodnji strani poganjka dvoredno razporejene. Storži so 6 do 9 cm dolgi, najprej vijoličasti, zreli in rjavi. Raste na Kavkazu, ob vzhodni obali Črnega morja in v gorovju Taurus v južni Mali Aziji. V Evropi jo cenijo kot lepo parkovno drevo, kjer mnogo­kje nadomešča navadno smreko, ker bolje prenaša sušo in onesnažen.zrak. Po obrezovanju se dobro obrašča, zato je primerna za žive meje. Les je trši in trajnejši kot pri navadni smreki.

V mestnih parkih in vrtovih srečujemo tudi nekatere ameriške vrste, med njimi zlasti po­gosto t.i. »srebrno smreko«; ki je največkrat barvni različek, »argentea«, bodeče (Picea pun­gens Engelm.) ali Engelmannove smreke (Picea engelmannii (Parry) Engelm.). Obe srebrni smreki imata srebrno-modrikaste iglice. Med seboj ju najlaže ločimo po popkih. Bodeča smreka ima popke brez smole in z zavihanimi luskolisti, Engelmannova pa smolnate s prileg­limi luskolisti.

Sibirska smreka- Picea obovata

V severni Evropi se v širokem pasu navezuje na navadno smreko in se razprostira preko Sibirije do Mongolije in Ohotskega morja. Zraste do 30 m visoko, storže ima manjše, 5 do 8 cm dolge, z zaobljenimi plodnimi luskami (navadna smreka ima zožene).

Navadna smreka- Picea abies (L.) Karst. (P. excelsa Link)

Evropska vrsta. Vzhodna meja njenega areala poteka od Finske do Karpatov, južna je na Balkanu in v Pirenejih, zahodna pa v osrednji Franciji. Na severu sega v Skandinaviji skoraj do 70 stopinj severne širine. Na severovzhodu sklenjeno prehaja v areal sibirske smreke.

Je do 50 m visoko in preko l m debelo drevo. Koreninski sistem je plitek, do 30 cm globok. Deblo je ravno, gladko, enakomerno razvito do vrha, skorja tanka, rdečkastorjava. Že zgodaj razpoka in se lušči v obliki okroglih ali poligonalnih lusk. Veje so vretenčasto nameščene in sabljasto ukrivljene. V zgornjem delu krošnje so obrnjene navzgor, v spodnjem pa navzdol.

Poganjki so rdečkastorjavi, iglice so premenjalno nameščene in z dnom prirasle na izbo­čene dele skorje. Iglice so dolge do 25 mm in 1 mm široke, na prerezu rombaste oblike.

Cveti spomladi, glede na nadmorsko višino od aprila do sredine junija. Moški cvetovi so rumenkaste barve, do 2,5 cm veliki, sestavljeni iz premenjalno razvrščenih prašnikov. Ženski cvetovi so v 4 do 5 cm dolgih storžastih socvetjih, zelene ali rdeče barve. Storži so med oprašitvijo pokončni, potem se obrnejo navzdol in tako tudi dozorijo. Zrel storž je do 15 cm dolg in do 4 cm debel. Sestavljen je iz plodnih in krovnih lusk, vendar so krovne neznatne in po­polnoma skrite med plodnimi. Storži dozorijo v oktobru in se odprejo v toplih sončnih dneh v istem letu, pogosteje pa naslednje leto pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Seme je okoli 4 mm veliko, s perutko, ki omogoča široko razsejanje.

Smreka obrodi vsako leto, vendar izraziteje vsakih 5 do 7 let. Prvi obrodi se pri smrekah. ki rastejo v sestojih, pojavijo po 30 do 50 letih, pri posamič rastočih pa po dvajsetih. Kaljivost semen je okoli 70-odstotna. Kalijo aprila ali maja, 3 do 5 tednov po setvi. Razvije se klica s 6 do 9 srpasto navzgor zakrivljenimi kličnimi listi, nad njimi pa je še šop kratkih stebelnih (navadnih) listov. Rast je v prvih letih počasna in se povečuje s svetlobo. Pospeševanje rasti traja do približno 35. leta, ko je na višku in tedaj prirašča do 70 cm letno. Doseže starost do 300 in več let.

Smreka je borealno-alpska rastlina in ji ugaja hladnejše celinsko podnebje z obilo pada­vinami, ki ohranjajo sveža tla in vlažno ozračje. Na Finskem in v Skandinaviji je nižinska vrsta (do 300 m), pri nas pa montanska oziroma subalpinska. Naravno raste pri nas v dveh predelih, v Alpah v nadmorski višini 800 (900) do 1800 m in v Dinarskem gorstvu v mraziš­čih od 600 (800) do 1000 m nadmorske višine.

V Alpah- tvori slabo izražen vegetacijski pas (Piceetum subalpinurn), kjer je spodaj primešana jelka pa tudi bukev, v višjih predelih pa macesen. Širni smrekovi gozdovi na Pokljuki, Jelovici in Pohorju so se razvili pod gospodarskim vplivom v zadnjih nekaj stoletjih. V Dinar­skem gorstvu zaradi vpliva toplega sredozemskega podnebja višinski smrekov pas ni razvit, smreka se pojavlja v rnraziščnih dolinah in vrtačah, kjer se zadržuje hladen in vlažen zrak. Kratka vegetacijska doba mrazišč, oz. spomladanske in jesenske zmrzali otežkočajo pomlajevanje in rast v mladosti, hkrati pa povsem onemogočajo konkurentni vrsti bukev in jelko. Lepo razvita mraziščna smrekovja v Sloveniji so v Trnovskem gozdu in v Snežniškem pogor­ju. Čeprav je smreka v nižinah precej razširjena, je večinoma antropogenega nastanka.

Navadna smreka uspeva na kisli silikatni ali na bazični podlagi. Tla so lahko plitva ali globoka. Smreka je med tistimi drevesnimi vrstami, ki prenaša precej kisla tla. Potrebe po svetlobi so odvisne od nadmorske višine in od kvalitete tal. V nižinah, na dobrih tleh, je pre­cej senčna, medtem ko je na svoji zgornji meji povsem svetlobna vrsta. Prijajo ji hladnejša poletja, slabo pa prenaša vročino in sušo. V nižinah je občutljiva na spomladanske pozebe.

Smreka precej vpliva na mikroklimo svojega rastišča. Z gosto krošnjo preprečuje dostop svetlobi in toploti do tal. Ravno tako zadržuje velik del padavinske vode, tako da so tla pogosto precej suha. Vse skupaj ovira razkroj drevesnega opada, zaradi česar se razvije surovi hu­mus. Na takih tleh je otežkočeno pomlajevanje, posebno še drugih drevesnih vrst.

Srnreka je občutljiva na onesnažen zrak, zlasti v zimskem času na povečano količino S02.

Les je rurnenobel, mehak in elastičen. Vsebuje smolo, trajnost srednja. Ogrevna moč je majhna. Uporabnost enaka kot pri jelki. Iz iglic pridobivajo eterična olja.

Rod: Picea Dietr. - smreka

Visoka drevesa s stožčasto krošnjo. Skorja je tanka in se lušči v okroglastih ploščicah. Poganjki so tanki, ko iglice odpadejo, so na otip grobi, ker na njih ostanejo s skorjo zrasle listne baze. Popki so jajčasti ali kopasti, brez smole ali smolnati. Iglice so četverorobe ali ploščate, večinoma radialno razvrščene, redkeje dvoredno. Na poganjkih ostanejo do 7 let. Moš­ki cvetovi so rumeni ali rdeči, nameščeni obstransko na lanskih poganjkih, ženski pa so rdeči ali zeleni v storžastih socvetjih na vrhu lanskih poganjkov. Pred oprašitvijo so pokončna, po­tem se počasi obrnejo navzdol in tako dozorijo. Rod obsega 40 do 50 vrst, ki rastejo v hlad­nih in zmernih pasovih severne poloble. Na severu segajo do tundre, na jugu v visokogorjih pa skoraj do subtropov.

Grška jelka- Abies cephalonica

Omejena na južne in osrednje predele Grčije. Je 20 do 30 m visoko drevo, včasih večde­belno. Skorja siva, veje gosto nameščene, pri na samem stoječih osebkih pogosto segajo do tal. Popki so močno smolnati. Iglice so bodeče. v senci dvoredno razporejene, v zgornjem de­lu krošnje radialno štrleče. Dobro uspeva na suhih kamnitih tleh in dobro prenaša sušo, slab­še pa zimski mraz. Kot parkovno ali gozdno drevo jo gojijo v toplejših predelih (Makedonija). V Sloveniji je nekaj poskusnih nasadov na Krasu.

V južni Bolgariji, južni Makedoniji in severni Grčiji raste Borisova jelka (Abies borisii­regis Mattf.), ki zraste do 30m visoko in ima rahlo smolnate popke ter bodeče iglice, ki so dvoredne samo na spodnji strani poganjka. Je naravni križanec med navadno in grško jelko.

V Mali Aziji sta dve vrsti, ki sta nastali s križanjem grške in kavkaške jelke. To sta tro­janska jelka (Abies equi-trojani Aschers. et Sint.) in Bornmullerjeva jelka (Abies bornmulleriana Mattf.).

V vročem in suhem sredozemskem podnebju raste še več vrst jelk. Na Siciliji so še zadnji ostanki sicilijske jelke (Abies nebrodensis Mattei.). V južni Španiji je španska jelka (Abies pinsapo Boiss.) z zelo bodečimi in kratkimi iglicami, ki so ščetkasto razvrščene na poganjkih. V severni Afriki uspevata rnaroška (Abies marocana Trabut.) in alžirska jelka (Abies numidica Carr.), v Libanonu, Siriji in Mali Aziji pa še cilicijska jelka (Abies cilicica Carr.).

V zadnjem času se pri nas in v drugih evropskih deželah vse bolj uveljavljajo nekatere ameriške vrste, med njimi zlasti orjaška jelka (Abies grandis Lindl.), ki je doma na zahodu ZDA in Kanade. Zraste 40 do 60 m, v izjemnih primerih tudi do 90 m visoko. Skorja je v mladosti sivorjava z belkastimi pegami, kasneje rdečkastorjava in luskasta. Popki smolnati, iglice 30 do 60 mm dolge in dvoredno razporejene. Storži so 5 do 10 cm dolgi, rumenozeleni do zelenordeči. Krovne luske so povsem skrite med plodnimi. Prvi ob rod doseže pri 20. letih in polno obrodi vsako 2. do 3. leto. Kaljivost je nad 50 odstotna.

Orjaška jelka je senčna vrsta, vendar potrebuje več svetlobe kot navadna, zlasti če raste na slabših rastiščih. V prvih letih življenja je izrazito hitro rastoča vrsta in doseže do 1 m višinskega prirastka na leto. V kasnejšem obdobju pa pride do velikega prostorninskega prirastka, ki je do 50% večji kot pri navadni jelki. Les je podoben lesu navadne jelke.

Sorodna vrsta je koloradska jelka (Abies concolor Engelm.), ki zraste do 45 m visoko.

Skorja je v mladosti gladka in siva, kasneje globoko razpokana. Poganjki so rumenkasti do rjavozeleni s smolnatimi popki. Iglice so srpasto zavite (pri A. grandis ravne), 40 do 60 mm dolge, 2 do 2,5 mm široke in modrozelene barve. Storži so do 12 cm dolgi in podobni onim pri orjaški jelki. Ker dobro prenaša onesnažen zrak, je precej pogosta v mestnih parkih.

Rastišče navadne jelke in smreke ekološko ustreza tudi srebrna (plemenita) jelka (Abi­es procera Rehd,). Raste v zahodnih predelih ZDA in doseže 80 do 90 m višine. Prepoznamo jo po izredno velikih, 14 do 25 cm dolgih in 7 do 8 cm širokih storžih, ki so zreli škrlatnorde­či. Krovne luske na gosto štrlijo med plodnimi in so zavihane. Uspeva na svežih, rahlih humo­znih tleh. Pri nas se uveljavlja predvsem kot okrasno drevo.

Navadna jelka- Abies alba

Evropska vrsta, na zahodu sega do severne Španije, na severu do Poljske, na vzhodu do vzhodne Romunije in na jugu do Grčije in Sicilije.

Je 40 do 60 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je v mladosti stožčasta, pri starejših drevesih valjasta ali jajčasta. Koreninski sistem je srednje globok, pogosto z izrazito srčno korenino. Deblo je ravno, enakomerno razvito do vrha. Skorja je tanka, sive barve, s smolnimi mešički, pri mlajših osebkih gladka, pri starejših razpoka v okrogle luske. Veje izraščajo vodoravno iz debla, v zgornjem delu krošnje so nekoliko obrnjene navzgor, v spodnjem pa ne­koliko navzdol. Poganjki so sivorjavi. Na njih so iglice priraščene s širokim listnim dnom. Ko odpadejo, ostanejo na poganjkih okrogle, plitve brazgotine.

Iglice so ploščate, dolge 15 do 30 mm in 2 do 2,5 mm široke. V zgornjem delu krošnje so krajše, debelejše in svetlejše s koničastim vrhom, v spodnjem delu pa daljše, tanjše, temnejše in na vrhu izrobljene. Razvrščene so premenjalno, zlasti na spodnjih vejah pa ob dnu tako zavite, da so razprte v dveh redeh.

Jelka cveti od aprila do junija. Moški cvetovi so približno 2 cm dolgi, rumeni, s premenjalnimi prašniki. Ženski cvetovi so v 2 cm velikih jajčastih, storžastih socvetjih, temnozelene barve. Storži dozorijo septembra, oktobra, ko razpadejo in se razsejejo semena. Plodne luske - so široko zaobljene, krovne pa ozke, s trokrpim nazaj zavihanim vrhom. Storži so dolgi do 15 cm in široki do 5 cm. Seme je do 9 mm veliko (med največjimi pri iglavcih), bleščeče rjave barve. Kaljivost 30 do 50 odstotna.

Seme vzkali 3 do 4 mesece po setvi, v aprilu ali maju. Klica ima 4 do 6 zvezdasto razporejenih kličnih listov, med njimi so še za polovico krajši navadni listi. Na vrhu stebelca je po­pek, ki se razvija naprej naslednje leto. Prvi poganjki se razvijejo po 5 letih ali še kasneje.

Jelka raste v mladosti zelo počasi, zlasti v senci starejših dreves ali v večjih nadmorskih višinah. Do hitrejše rasti pride po 15 letih, v pragozdovih celo šele po stotih in se pri približ­no 200 letih zopet upočasni, tako da vrh zaostaja v rasti za stranskimi vejami. Zato imajo sta­re jelke »odsekan« vrh. Doživi starost do 300 (500) let. Prvi obrod imajo jelke med 50. in 70. letom, če rastejo posamič pa že pri 30.

Uspeva na svežih, globokih, humoznih, s hranilnimi snovmi bogatih tleh. Potrebuje pre­cejšnjo zračno vlago, zato najbolje raste na severnih in vzhodnih pobočjih. V mladosti dobro prenaša senco, kasneje pa potrebuje za rast več svetlobe. Ustrezajo ji hladnejša poletja, zim­ski mraz pa slabše prenaša kot smreka. Občutljiva je na spomladansko pozebo in poletno sušo.

Navadna jelka raste bolj ali manj strnjeno v Alpah in Dinaridih, na odvoje­nih površinah pa na vsem območju južno od Drave in Donave razen v ozkem obalnem pasu Jadranskega morja. Uspeva v nadmorski višini (200) 400 do 1200 (1600) m. Dobimo jo v či­stih sestojih ali skupaj s smreko, rdečim borom, najpogosteje pa z bukvijo, s katero tvori gos­podarsko eno najpomembnejših gozdnih združb (Abieti-Fagetum) v Sloveniji.

Les je mehak, srednje težak in elastičen, rumenkasto- do rdečkasto bele barve, brez smole. Ogrevna moč je majhna. Uporabljajo ga v gradbeništvu, rudarstvu, pohištveni in celulozni industriji… Iz iglic in storžev pridobivajo eterična olja.

Tisa- Taxus baccata

Tisa zraste kot grm ali drevo, največkrat do 12 m, v izjemnih primerih tudi do 20 m visoko. Krošnja je zaobljena in zelo široka. Koreninski sistem je srednje globok in široko razvejan. Skorja je tanka, rdečkastorjave barve in se lušči v manjših luskah. Krošnja je gosta in veje segajo nizko po deblu. Mladi poganjki so zeleni, z vzdolžnimi robovi. Na njih so številni stranski popki, ki ostanejo več let ne aktivni in odženejo kot adventivni poganjki, ko obsekujemo krošnjo. Zaradi tega lahko krošnje poljubno strižemo in oblikujemo. Iglice so dolge 20 do 30 mm, premenjalno razvrščene in razen na glavnem poganjku tudi dvoredne. Na zgornji strani so temno-, na spodnji strani pa svetlozelene. Vrh iglic je koničast.

Tisa cveti marca in aprila, najprej se pojavijo moški cvetovi, potem tudi ženski. Opraševanje z vetrom. Semena dozorevajo od avgusta do oktobra. Obdaja jih živordeč sočen ovoj s katerim se hranijo ptice in tako raznašajo semena. Semena kalijo šele čez leto ali dve ali še kasneje. Klica ima 2 klična lista, ki sta podobna navadnim listom. V mladosti raste tisa zelo počasi, komaj nekaj centimetrov na leto, kasneje nekoliko hitreje. Vendar tisa v vsakem primeru velja za počasi rastoče drevo.

Tisa je senčna vrsta. Raste predvsem v različnih bukovjih, kot posamezno drevo ali v manjših sestojih. Čeprav ima dobro obnovitveno moč in se po poškodbah dobro obnavlja, je ogrožena vrsta in zaščitena. Pogosto jo gojimo kot okrasno rastlino. Znana so zelo debeIa in stara drevesa (nad 1000 let), katerih debla so pogosto nastala z zraščanjem večjih debel in vej. Razen rdečega mesnatega semenskega ovoja, ki je užiten je vsa rastlina strupena, zlasti listi.