torek, 11. oktober 2011

Navadna jelka- Abies alba

Evropska vrsta, na zahodu sega do severne Španije, na severu do Poljske, na vzhodu do vzhodne Romunije in na jugu do Grčije in Sicilije.

Je 40 do 60 m visoko drevo, debelo do 2 m. Krošnja je v mladosti stožčasta, pri starejših drevesih valjasta ali jajčasta. Koreninski sistem je srednje globok, pogosto z izrazito srčno korenino. Deblo je ravno, enakomerno razvito do vrha. Skorja je tanka, sive barve, s smolnimi mešički, pri mlajših osebkih gladka, pri starejših razpoka v okrogle luske. Veje izraščajo vodoravno iz debla, v zgornjem delu krošnje so nekoliko obrnjene navzgor, v spodnjem pa ne­koliko navzdol. Poganjki so sivorjavi. Na njih so iglice priraščene s širokim listnim dnom. Ko odpadejo, ostanejo na poganjkih okrogle, plitve brazgotine.

Iglice so ploščate, dolge 15 do 30 mm in 2 do 2,5 mm široke. V zgornjem delu krošnje so krajše, debelejše in svetlejše s koničastim vrhom, v spodnjem delu pa daljše, tanjše, temnejše in na vrhu izrobljene. Razvrščene so premenjalno, zlasti na spodnjih vejah pa ob dnu tako zavite, da so razprte v dveh redeh.
Jelka cveti od aprila do junija. Moški cvetovi so približno 2 cm dolgi, rumeni, s premenjalnimi prašniki. Ženski cvetovi so v 2 cm velikih jajčastih, storžastih socvetjih, temnozelene barve. Storži dozorijo septembra, oktobra, ko razpadejo in se razsejejo semena. Plodne luske - so široko zaobljene, krovne pa ozke, s trokrpim nazaj zavihanim vrhom. Storži so dolgi do 15 cm in široki do 5 cm. Seme je do 9 mm veliko (med največjimi pri iglavcih), bleščeče rjave barve. Kaljivost 30 do 50 odstotna.

Seme vzkali 3 do 4 mesece po setvi, v aprilu ali maju. Klica ima 4 do 6 zvezdasto razporejenih kličnih listov, med njimi so še za polovico krajši navadni listi. Na vrhu stebelca je po­pek, ki se razvija naprej naslednje leto. Prvi poganjki se razvijejo po 5 letih ali še kasneje.

Jelka raste v mladosti zelo počasi, zlasti v senci starejših dreves ali v večjih nadmorskih višinah. Do hitrejše rasti pride po 15 letih, v pragozdovih celo šele po stotih in se pri približ­no 200 letih zopet upočasni, tako da vrh zaostaja v rasti za stranskimi vejami. Zato imajo sta­re jelke »odsekan« vrh. Doživi starost do 300 (500) let. Prvi obrod imajo jelke med 50. in 70. letom, če rastejo posamič pa že pri 30.
Uspeva na svežih, globokih, humoznih, s hranilnimi snovmi bogatih tleh. Potrebuje pre­cejšnjo zračno vlago, zato najbolje raste na severnih in vzhodnih pobočjih. V mladosti dobro prenaša senco, kasneje pa potrebuje za rast več svetlobe. Ustrezajo ji hladnejša poletja, zim­ski mraz pa slabše prenaša kot smreka. Občutljiva je na spomladansko pozebo in poletno sušo.

Navadna jelka raste bolj ali manj strnjeno v Alpah in Dinaridih, na odvoje­nih površinah pa na vsem območju južno od Drave in Donave razen v ozkem obalnem pasu Jadranskega morja. Uspeva v nadmorski višini (200) 400 do 1200 (1600) m. Dobimo jo v či­stih sestojih ali skupaj s smreko, rdečim borom, najpogosteje pa z bukvijo, s katero tvori gos­podarsko eno najpomembnejših gozdnih združb (Abieti-Fagetum) v Sloveniji.

Les je mehak, srednje težak in elastičen, rumenkasto- do rdečkasto bele barve, brez smole. Ogrevna moč je majhna. Uporabljajo ga v gradbeništvu, rudarstvu, pohištveni in celulozni industriji… Iz iglic in storžev pridobivajo eterična olja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar