Thuja plicata D. Don- orjaški klek

Do 60 m visoko in do 4 m debelo drevo. Krošnja je ozkostožčasta z vodoravno štrlečimi vejami. Luskasti listi so na zgornji strani poganjka bleščeče zeleni, na spodnji pa s srebrnka­stimi progami. Zmečkani med prsti prijetno dišijo. Storžki so do 1,2 cm veliki, sestavljeni iz 5 do 6 parov lusk, od katerih so po 3 pari s semeni. Na vsako plodno lusko pridejo po 2 do 3 semena. Areal orjaškega kleka je v pacifiških predelih Severne Amerike od južne Aljaske na severu do srednje Kalifornije na jugu. Uspeva od 1200 do 2000 m nadmorske višine. Je sen­čna vrsta in potrebuje sveža tla z vlažnim zrakom. Les je zaradi kakovosti in trajnosti zelo ce­njen. Pri nas bi orjaški klek lahko poskusno gojili na podobnih rastiščih kot zeleni bor ali ze­leno duglazijo. V Evropi je bolj znan kot parkovno drevo.

Rod: Thuja L. - klek

Enodomna, vednozelena drevesa ali grmi. Krošnja stožčasta, skorja tanka, rdečkasta ali rjava in se lušči v vzdolžnih trakovih. Poganjki so ploščati s tesno-prilegajočimi Iuskastimi listi. Na sploščeni strani poganjka so listi široki in z žlezo, na robnih straneh čolnasto oblikova­ni. Storži so podolgovati, okrog 1 cm dolgi, sestavljeni iz 3 do 4 (6) parov lusk. Semena so le­časte oblike in razen pri vzhodnem kleku krilata. Štiri vrste so iz vzhodne Azije (Kitajska, Ja­ponska, Koreja), 2 pa iz Severne Amerike.

Chamaecyparis lawsoniana (Murr.) Parl. - Lawsonova pacipresa

Zraste 30 do 50 (60) m v višino in do 2 m v debelino. Koreninski sistem je močan, skorja pri starejših drevesih precej debela, rdečkastorjava in razpokana v okroglaste luske. Veje so vodoravno, poganjki ploščati. Listi luskasti, do 5 mm dolgi. Po dva v vretencu sta na splošče­nem delu poganjka, naslednja dva pa tvorita rob poganjka. Na spodnji strani poganjka so ro­bovi listov značilno belkasto obarvani. Na sredini listne ploskve je okroglasta smolna žleza.

Cvetovi so majhni, moški rožnati ali rdečkasti, ženski modrikasti. Zreli storži so okrogli, približno 8 mm veliki, sestavljeni iz 6 do 8 plodnih lusk, na vsaki so 2 do 4 semena. Semena so podobna kot pri cipresah, majhna in z ozko perutko, ki bočno obdaja seme. Cveti spomladi, storži dozorijo jeseni istega leta.

Areal Lawsonove paciprese je v kalifornijskem primorju, kjer uspeva do 1500 m nadmor­ske višine. Najbolje uspeva na glinastih, svežih tleh, z obiljem zračne vlage. Dobro prenaša nizke zimske temperature in onesnažen zrak. Čeprav raste razmeroma počasi, je zaradi zelo kakovostnega lesa in splošne odpornosti primerna za gospodarsko gojenje. Kalivost semen do 65%. razmnožuje se lahko tudi s potaknjenci.

Pri nas je Lawsonova pacipresa med najbolj znanimi tujimi (eksotičnimi) drevesnimi vr­stami. V hortikulturi je znanih nad 200 različnih oblik.

Manj znana je pri nas nutkanska pacipresa (Chamaecyparis nootkatensis Sudw.) Od Lawsonove se loči po manj prileglih listih, brez belkastih črt. Moški cvetovi so rumeni, ženski pa zeleni. Storži imajo močneje izražene grbice na plodnih luskah. Zraste 30 do 40 m visoko. Areal ima ob tihomorski obali od Aljaske na severu do Oregona na jugu. Potrebuje sveža tla in vlažno ozračje. Je zelo odporna proti mrazu, suši in industrijskim plinom. Pri nas bi jo lahko več sadili kot parkovno vrsto, na gozdnih površinah pa bi lahko marsikje nadomeščala smreko. Les je trd, dišeč, rumene barve in zelo obstojen.

Več pozornosti bi lahko posvetili še nekaterim drugim vrsta pacipres, npr. japonskima graškasti (Chamaecyparis pisifera Sieb. et Zucc.) in hinoki-pacipresi (Chamaecyparis obtusa Endl.).

Rod: Chumaecyparis Spach - pacipresa

Paciprese so enodomna, vednozelena, cipresam podobna drevesa ali grmi. Od njih se lo­čijo po manjših storžih (grahove velikosti) in ploščatih poganjkih. Glavni poganjek (vrh) je navadno viseč. Paciprese rastejo v Severni Ameriki in vzhodni Aziji. So precej odporne na ni­zke temperature, sušo in onesnažen zrak. Pogosto jih sadimo zaradi dekorativnosti, primerne pa so tudi za gospodarsko gojenje, ker imajo kakovosten les. Rod obsega 7 vrst.

Cupressus sempervirens L. - navadna cipresa

Prvotna domovina ciprese je v severnem Iranu, Mali Aziji, na Cipru in Kreti. Od tod se je razširila najprej po Sredozemlju, potem pa še v Indijo, severno in južno Ameriko ter Avstralijo. Pri nas se samostojno pomlajuje v južnem predelu jadranske obale, v severnem pa jo gojijo kot okrasno drevo. Ker razmeroma dobro prenaša nizke, zimske temperature, je pri­merna za gojenje tudi v toplejših krajih v notranjosti Slovenije.

Navadno zraste20 do 30, pa tudi do 50 m visoko. Po krošnji ločimo ozkokrošnjato (C.s. var. pyramidalis) in širokokrošnjato (C. s. var. sempervirens) obliko. Prvaa ima po deblu nav­zgor prilegle veje, druga pa bolj ali manj vodoravne. Koreninski sistem je globok in lahko prodira v razpoke na precej plitvih tleh. Skorja je tanka, sivorjava in rahlo vzdolžno razpoka­na. Poganjki so zelo tanki, na prerezu kvadratni ali okrogli. Na njih so zelo majhni luskasti li­sti, dolgi do 1 mm, gosto nasprotno razvrščeni. Na spodnji strani imajo vzdolžno brazdico (smolno žlezo).

Cveti februarja, storži dozorijo na jesen drugega leta, semena pa izpadejo naslednjo po­mlad. Storži so okroglasti ali jajčasti, 2 do 3 cm veliki, sestavljeni iz 8 do 14 ščitastih plodnih lusk. Na vsaki plodni luski je 8 do 20 rjavih in drobnih semen. Cipresa se obnavlja iz panja, razmnožujemo pa jo lahko tudi s potaknjenci.

Uspeva predvsem na apnencu, pa tudi na silikatu. Raste dokaj hitro, do 0,7 m na leto.

Poleg nizkih zimskih temperatur (do -20°) dobro prenaša sušo in onesnažen zrak. Les je brez smole, srednje trd, dišeč in zelo cenjen. Cipreso gojijo v drevoredih in parkih, primerna pa je tudi za lesno proizvodnjo. Iz poganjkov pridobivajo »cipresino olje«, ki ga uporabljajo v zdra­vilstvu in kemični industriji.

V parkih pogosto naletimo na arizonsko cipreso (Cupressus arizonica Greene), s široko­kopasto krošnjo, modrozelene barve in nekoliko manjšimi storži pepelnatomodre barve.

Rod: Cupressus L. - cipresa

Vednozelena, enodomna drevesa, redkeje grmi. Rod obsega približno 15 vrst v Sredo­zemlju, Aziji in Severni Ameriki. Storži so okroglasti, na plodnih luskah je po več semenskih zasnov. Storži dozorijo v drugem letu.

Družina: Cupressaceae - cipresovke

Sem spadajo eno- ali dvodomna vednozelena drevesa ali grmi z gostovejnatimi krošnjami. Listi so iglasti ali luskasti, nasprotni ali v vretencih po 3 ali 4. Moški cvetovi so majhni, prašniki nasprotni ali v vretencih. Storži so sestavljeni iz plodnih ali iz plodnih in krovnih lusk, ki so med seboj zrasle. Na plodnih luskah so po 1 ali več semenskih zasnov. Zreli storži so oleseneli ali omeseneli (navadni brin). Semena so s perutko ali brez nje. Klična lista sta na­vadno po dva. V družino cipresovk spada 20 rodov.