Smrdljivi brin - JUNIPERUS SABINA L.

Smrdljivi brin večinoma raste kot nizek, polegel, do 2 m visok vednozeleni grm (izjemoma pa celo kot manjše drevo, vendar ne pri nas) z navzgor obrnjenimi vejami in nepravilno krošnjo. Spada v skupino brinov z luskastimi listi, kakršni so značilni za ciprese. Listi so na tankem poganjku navzkrižno nameščeni, do 3 mm dolgi, bleščeče zeleni in imajo žlezo, ki vsebuje strupeno eterično olje ostrega, neprijetnega vonja (od tod njegovo ime). Le na mladih poganjkih so listi tudi igličasti, a zelo kratki, dolgi največ 4 mm. Omeseneli storži se razvijejo na ukrivljenem peclju, so temno modri, skoraj črni, nazadnje rjavi, sivkasto poprhnjeni, 5-7 mm veliki, sestavljeni iz 4-6 plodnih lusk.  Dozorijo jeseni prvo leto ali spomladi drugo leto in vsebujejo 1-3 razbrazdana semena.

Smrdljivi brin

Cvetenje
Enodomna ali dvodomna, vetrocvetna vrsta, cveti aprila in maja.

Rastišče
Je zelo skromna vrsta. Glede tal ni izbirčen in raste na vseh vrstah matične kamnine, vendar največkrat na apnencu, kjer ga včasih najdemo na ne dostopnih in skoraj navpičnih gladkih pečinah. Zelo je odporen proti nizkim  temperaturam in onesnaženemu zraku, in čeprav raste v občasno vlažnih predelih, dobro prenaša tudi poletno sušo.

Razširjenost
Raste v gorovjih srednje in južne Evrope ter Azije, navadno v pasu med 1400 in 2300 m nadmorske višine. V Centralnih Alpah pogosto gradi večje strnjene sestoje. V Sloveniji je avtohton in raste v nekoliko nižjih legah, znan pa je le z redkih nahajališč. Najdemo ga po strmih in težko dostopnih prisojnih pečinah vzdolž strmega roba Trnovskega gozda in Nanosa (na primer sv. Nikolaj), v pečevjih nad reko Kolpo in na nekaj mestih v alpskem svetu.

Uporaba
Je cenjena in precej pogosto uporabljena vrsta v hortikulturi. Med več okrasnimi sortami je najpogostejša plazeča, do največ 1 m visoka 'Tamariscifoila', ki jo uporabljajo kot pokrovno rastlino za spremljavo trajnic v skalnjakih in vrtovih, podobna je sorta 'Broadmoor'.
Smrdljivi brin dobro prenaša obrezovanje in oblikovanje. Smrdljivi brin je ena naših najbolj strupenih rastlin! Pri občutljivih ljudeh lahko že dotikanje povzroči vnetje kože, posledica zastrupitve z uživanjem pa je kljub hitri zdravniški pomoči zelo pogosto smrt, ki sledi močnim krčem in bruhanju. Danes ga le še redko uporabljajo v veterini, nekoč je bil pogost celo v domačem zdravilstvu. Ženske so ga v stiski uporabljale kot sredstvo za povzročitev splava, vendar se je po nekaterih podatkih uporaba v polovici primerov končala s smrtjo. Ker je smrdljivi brin vmesni gostitelj hruševe rje (Gymnosporangium sabinae), ki se na hruškovih listih v obliki oranžnih madežev razvije zgodaj poleti, ga ni priporočljivo saditi v bližini hruškovih nasadov ali sadovnjakov.

Sibirski brin / JUNIPERUS SIBIRICA BURGSD

Sibirski ali pritlikavi brin je do največ 1 m visok, večinoma nizek, plazeči, vednozeleni grm. Podoben je navadnemu brinu, zato ga rastlinski sistematiki pogosto obravnavajo kot njegovo podvrsto ali različek. Njegove vejice so debele, kratke in goste, iglice so dolge 0,5-1 cm, debele, zgoraj vdolbene, spodaj zaobljene, v smeri proti vejici nekoliko zavite in poganjek obraščajo v zelo gostih vretencih. Iglice so razmeroma tope in v primerjavi z navadnim brinom ne bodejo. Zgoraj imajo vzdolžno belkasto progo. Moški cvetovi so sestavljeni iz rumenih prašnikov, ženski pa iz treh zelenih plodnih lusk. Te po oploditvi omesenijo in tvorijo jagodasti storž, ki ga navadno imenujemo kar brinova jagoda. Ta je sprva zelena, v drugem ali celo tretjem letu, ko dozori, postane temno modra in poprhnjena, kratkopecljata, v pre¬meru meri 7-10 mm in je nekoliko večja kot pri navadnem brinu.

Cvetenje
Dvodomna in vetrocvetna vrsta, cveti julija in avgusta.

Sibirski brin - poln jagod

Rastišče
Je skromna in prilagodljiva vrsta visokogorskega sveta. Za rast potrebuje malo toplote in zadostuje ji že kratka rastna doba. Še zlasti dobro prenese zelo nizke zimske temperature in obremenitev z debelo plastjo snega, sušo pa prenese slabše kot navadni brin.

Razširjenost
Sibirski brin je razširjen v vseh gorskih in arktičnih predelih Evrope, severne Azije in Severne Amerike. V Sloveniji je večinoma subalpinska vrsta in samoniklo raste v območju nad zgornjo gozdno mejo, največkrat v pasu ruševja, kjer zamenja navadni brin. V alpskem svetu ga najdemo predvsem v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, v dinarskem svetu v Trnovskem gozdu in redko tudi na Snežniku. Izjemno redek je na Kočevskem, kjer so ga doslej našli samo dvakrat; prvič sredi 19. stoletja in znova šele leta 1999.

Sibirski brin

Uporaba
Na plazljivih območjih v gorskem svetu sta najpomembnejši pionirska in varovalna vloga sibirskega brina, ki gosto prerašča eroziji izpostavljena, nestabilna ali izčrpana tla. Les je podoben kot pri navadnem brinu in je srednje težek, precej trd, trajen in še po več letih prijetno dišeč, vendar se redko uporablja, ker so zaradi nizke rasti večji kosi lesa redki. Zreli jagodasti storžki so uporabni kot začimbe. iz njih lahko pridobivamo brinovo olje in žgane pijače, poleg tega imajo nekatere zdravilne lastnosti, saj čistijo telo, pospešujejo krvni obtok in delujejo razkuževalno. Cvetni prah lahko povzroča alergijo. Zaradi skromnosti in plazeče rasti je priljubljena okrasna vrsta in pokrovna rastlina, še zlasti primerna za skalnjake, alpske vrtove, korita, grobove, majhne predhišne vrtove in atrije, torej za mesta, kjer za večje grme ni dovolj prostora.

Cryptomeria japonica D. Don - kriptomerija

Je edina vrsta v svojem rodu. Raste na Japonskem in v manjšem območju zahodne Kitaj­ske. Je vednozeleno drevo s kratkimi (6 do 12 mm dolgimi), srpasto ukrivljenimi iglicami, razporejenimi v 5 redeh. Storži so okroglasti, 1,5 do 2,5 cm veliki, semena so do 8 mm velika, triroba. Drevo zraste do 65 m visoko in do 2 m v debelino. Potrebuje sveža tla in visoko zra­čno vlago. Na Japonskem je pomembno gospodarsko drevo, pri nas pa tudi v parkih še razmeroma redko. Kriptomerijo lahko razmnožujemo s semeni in potaknjenci.

Taxodium distichum (L.) Rich. - močvirni taksodij

Drevo zraste 30 do 50 m visoko, pri tleh je debelo do 3 m, nato pa se z višino hitro tanj­ša. Značilni so do 1 m visoki izrastki iz korenin. Skorja je rdečkastorjava, vzdolžno razpoka­na. lglice so dvoredne, na kratkih poganjkih, svetlozelene, jeseni pordijo in odpadejo skupaj s kratkimi poganjki.

Raste v jugovzhodnih predelih ZDA na vlažnih peščeno ilovnatih ali močvirskih rastiščih.

Je svetloljubna vrsta, v mladosti občutljiva na zimski mraz. Zelo hitro raste in ima cenjen les. Pri nas jo gojimo v parkih ob potokih in vlažnih travnikih, pa tudi poskusno kot gospodarsko vrsto (Motovunski gozd pri Buzetu). 

Razmnožujemo jo s potaknjenci in semeni.

Rod: Taxodium Rich. - taksodij

Listopadna ali vednozelena, visoka drevesa. Na dolgih poganjkih so prernenjalni luskasti listi, na kratkih dvoredne, ploščate iglice , ki pri listopadnih odpadejo skupaj s kratkimi po­ganjki. Storži okroglasti s po 2 velikima semenoma na plodnih luskah. Klicnih listov 5 do 9. Ta rod je bil v terciaru splošno razširjen v Evropi in Severni Ameriki. Danes so samo še 3 vr­ste v južnih predelih ZDA in Mehike.

Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng- metasekvoja

Edina vrsta svojega rodu. Odkrili so jo leta 1947 na Kitajskem. Do tedaj je bila znana sa­mo v fosilni obliki na Japonskem. Je do 35 m visoko drevo s prsnim premerom do 2 m. Skor­ja je rdečkastorjava in se lušči v dolgih ozkih trakovih. Poganjki so nasprotni, iglice dvoredne, ploščate, 8 do 35 mm dolge. Jeseni pordijo in odpadejo skupaj z delom poganjka. Storži so jajčasti, okoli 2,5 cm debeli. Je hitrorastoča, svetloljubna vrsta, ki dobro uspeva na vlažnejših tleh. Dobro prenaša zimski mraz. Je lepo parkovno drevo, ki ga tudi pri nas vse bolj sadimo, zlasti ker se dobro razmnožuje s potaknjenci.

Sequoiadendron giganteum (Lindl.) Buch. (Sequoia gigantea Dec.) – mamutovec, orjaška sekvoja

Tudi mamutovec je edina vrsta svojega rodu. Areal ima v osrednji Kaliforniji na zahod­nih pobočjih Sierre Nevade, v nadmorski višini od 1500 do 2500 m. Podnebne razmere so tu precej ostrejše z obilnimi snežnimi padavinami. Tla so silikatna, bogato porasla z lišaji in pra­protmi. Ne zavzema tolikšnih površin kot obaIna sekvoja, temveč raste na več ločenih nahaja­liščih, precej pomešano z drugimi drevesnimi vrstami. Večina nahajališč je v nacionalnih par­kih.

Mamutovci so najmogočnejša drevesa na Zemlji. Samo skorja je lahko do 75 cm debela.

Zrastejo nad 100 m v višino, v debelino pa do 12 m. Krašnja je stožčasta, deblo je lahko do 50 m višine brez vej. Največjo višino (135 m) so izmerili pri drevesu »Oče gozdov«, ki pa da­nes ne stoji več. Najdebelejše je »General Grant«, ki ima v prsni višini (1,3 m) premer nad 12 m, največjo prostornino lesa pa ima »General Shermann«, okoli 1400 m³. Starost teh dre­ves ocenjujejo na 3500 let, najvišja starost pa je verjetno okoli 4000 let. Drevesa z daljšo živ­ljenjsko dobo so samo še posamezni osebki bora Pinus aristata, ki raste v osrednjem delu ZDA.

Skorja je svetlorjava, globoko razpokana, odpada v drobnih luskah. Iglice so troredno vi­jačno razvrščene, jajčasto suličaste, prilegle k poganjku, na glavnem do 12 mm dolge, na stranskih 3 do 6 mm. Življenjska doba iglic je nekaj let. Zreli storži so rjavi, jajčasti, 5 do 8 cm dolgi in 4 do 4,5 cm široki. Razmnožujemo ga lahko vegetativno ali s semeni. V Evropi in pri nas ga gojijo kot parkovno vrsto.

Sequoia sempervirens (D. Don) Endl. - obalna sekvoja

Edina vrsta rodu Sequoia, ki ima ime po indijanskem poglavarju iz rodu Čerokezov Se­quo- Yah (1770-1843). Obalna sekvoja uspeva ob kalifornijski obali med 36. in 42. severnim vzporednikorn. To je v dolžini približno 720 km. Od obale sega največ 30 do 50 km daleč v notranjost celine. Dobimo jo do 1600 m nadmorske višine. Podnebje je oceansko s toplimi in vlažnimi poletji ter milimi zimami. Letna količina padavin znaša 700 do 1000 mm. Tla so najpogosteje silikatna, zato so tudi primerno vlažna.

Obalna sekvoja spada med najvišja in najdebelejša drevesa na svetu. Zraste do 110 m v višino in preko 6 m v debelino. Doživi starost več kot 2500 let. Skorja je ternnordeča, globo­ko razbrazdana in do 30 cm debela. Iglice so na vršnem poganjku premenjalne, okoli 6 mm dolge, na stranskih pa dvoredne, 6 do 18 mm dolge. Storži so jajčasti, rjavi, 2 do 2,5 cm dolgi, sestavljeni iz 15 do 20 lusk. Sestoji obalne sekvoje se razprostirajo na približno 810000 ha. Od skupne lesne zaloge tega območja, 140 milijonov m³, odpade na obalno sekvojo skoraj 120 milijonov m³, ostalo pa na druge drevesne vrste (orjaška jelka, duglazija, Lawsonova pa­cipresa, sitka in druge).

Je polsenčna, toploljubna vrsta, vezana na vlažno, pogosto zamegljeno ozračje. Pomlajuje se s poganjki iz korenin in s semeni. Ima zelo cenjen les, ki je lahek in čvrst ter brez smole. Je rdečkaste barve z ozko belo beljavo. Je eden najobstojnejših med ameriškimi lesovi. Obalno sekvojo gojijo v Evropi v južni Nemčiji, v Švici (ob Ženevskem jezeru), Angliji in v Črnomor­skem primorju. V Sloveniji jo srečujemo predvsem v starejših parkih.

Družina: Taxodiaceae - taksodijevke

To so visoka drevesa iz Severne Amerike, Avstralije in vzhodne Azije. Storži imajo plo­dne in krovne luske zrasle in na njih po več kot dve semeni. Veje na deblih ne kažejo vretenčaste razporeditve. Listi so iglasti ali luskasti. Pri nas srečujemo nekatere vrste predvsem v parkih pa tudi v poskusnih nasadih. Družina obsega 10 rodov: Sequoia, Sequoiadendron, Me­tasequoia, Glyptostrobus, Cryptomeria, Cunninghamia, Sciadopitys, Athrotaxis, Taxodium in Taiwania. Med njimi borno obravnavali nekatere vrste, ki se pogosteje pojavljajo pri nas.

Juniperus sabina L. - smrdljivi brin

Raste v srednji in južni Evropi ter v velikem delu Azije. Je nizek ali prilegel grm z navz­gor obrnjenimi vejami. Listi so luskasti, do 3 mm veliki z žlezo, ki vsebuje ostro dišeče in strupeno eterično olje. Na mladih poganjkih so listi bolj igličasti, dolgi 4 mm. Plodovi so te­mnomodri, skoraj črni, do 7 mm veliki iz 4 do 6 plodnih listov. V Sloveniji je le redko samo­nikel, poznamo ga predvsem kot okrasen grm. Raste po gorskih prede­lih in ima varovalno vlogo.

Juniperus oxycedrus L. - rdečeplodni brin, primorski brin

Podoben navadnemu brinu. Od njega se loči po bleščečih rdečerjavih, do 12 mm velikih plodovih. Doma je v Sredozemlju, Iranu, Siriji, Mali Aziji in na Kavkazu. Na področju bivše Jugoslavije raste v makiji, na opuščenih pašnikih in grmiščih submediteranskih predelov do nadmorske višine 1400 m. Plodove uporabljajo v domačem zdravilstvu (žganje). 

Podoben je veleplodni brin (Juniperus macrocarpa Sibth. et Sm.), ki ima užitne plodove, temnorjave barve s poprhom, velike 12 do 15 mm. Najdemo ga predvsem v makiji.

Juniperus sibirica Burgsd. (J. nana Willd.) - sibirski brin, pritlikavi brin

Je 30 do 60 cm visok polegel grm s 4 do 10 mm dolgimi, gosto nameščenimi iglicami. Raste v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. V Evropi predvsem kot subalpinska vrsta, v Slove­niji skupaj z rušjem in drugimi subalpinskimi in alpinskimi grmi in polgrrni (vrbe, velesa, ma­hunica).

Juniperus communis L. - navadni brin

Raste v vsej Evropi, velikem delu Azije, severni Afriki in Severni Ameriki. Najpogosteje ima obliko k tlom prileglega ali pokončnega grma, včasih tudi nizkega dre­vesa, debelega do 0.5 m. Listi igličasti, 8 do 16 mm dolgi, po 3 v vretencu, na zgornji strani imajo belo vzdolžno progo. Storži so omeseneli (»brinove jagode« ), sestavljeni iz 3 lusk. V njih so običajno 3 semena brez perutk. Zorijo večinoma 2 leti, v prvem letu so zeleni, v dru­gem pa postanejo temnomodri.

Navadni brin raste na različnih rastiščih po vsej Sloveniji, zlasti na opuščenih senožetih in pašnikih. Je vsestransko uporabna rastlina. Les je trd, uporabljajo ga v domači obrti. Vsi deli pa so uporabni v zdravilstvu, ker vsebujejo eterična olja, dišečo smolo, zdravilne čreslovine, vitamine in različne kovinske ione. Pomembno vlogo igra kot pionirska vrsta pri zaraščanju golih gozdnih površin in pašnikov.

Rod: Juniperus L. - brin

Brini so polegli ali pokončni, vednozeleni grmi ali redkeje drevesa. Skorja se lušči z ozki­mi vzdolžnimi luskami. Listi so luskasti in nasprotni ali igličasti in po 3 v vretencu. Na mladih rastlinah so vsi listi igličasti, na starejših igličasti ali luskasti ali oboji. So dvodomni ali enodo­mni. Ženski cvetovi so v socvetjih s po 3 ali 6 plodnimi luskami, ki imajo vse ali Ie nekatere po 1 ali 2 semenski zasnovi. Moški cvetovi so jajčasti in sestavljeni iz serije vretenčasto name­ščenih prašnikov, od katerih ima vsak na spodnji strani najpogosteje po 4 pelodne vrečke. Storž ob zrelosti omeseni ali oleseni in je podoben okrogli jagodi. Klična lista sta navadno 2 ali 4 do 6.

Rod obsega okoli 60 vrst, ki rastejo v širokem pasu na severni polobli od polarnih do subtropskih predelov. Dobimo jih ob morju in visoko v gorah. Uspevajo na različnih tleh. Na splošno so skromne rastline s široko ekološko amplitudo. Ker potrebujejo precej svetlobe jih dobimo predvsem na odprtem prostoru ali v podrasti v svetlih gozdovih.

Thuja orientalis L - vzhodni klek, biota

Doma je v zahodnih in osrednjih predelih Kitajske. Danes je razširjen po vsej Aziji in Evropi. Zraste kot grm ali do 10 m visoko drevo, pogosto z več debli. Veje rastejo navzgor, krošnja je gosta, pogosto nepravilna. Listi so manjši kot pri prejšnjih dveh vrstah, na obeh straneh poganjkov temnozelene barve. Zmečkani dišijo po smoli. Storži imajo vrh lusk značil­no navzdol zasukan. Veliki so 1 do 1,5 cm. Pri nas je kot parkovna vrsta zelo razširjen, upo­raben tudi za oblikovanje živih mej. Proti suši, mrazu, snegu in ledu ter proti onesnaženemu zraku je zelo odporen.

Thuja occidentalis L. - ameriški klek

Pri nas bolj znan kot prejšnja vrsta. Raste v severovzhodnih predelih ZDA in jugovzhod­nih predelih Kanade. Zraste do 20 m v višino in do 1 m v debelino. Ima kratke, vodoravne veje in stožčasto krošnjo. Listi so na zgornji strani vejic bleščeči in ternnozeleni, na spodnji pa svetlozeleni in nebleščeči. So brez izrazitih srebrnih prog. Storžki so do 0,8 cm veliki, sestav­ljeni iz 4 do 5 parov lusk, od tega 2 parov s semeni. Ameriški klek je pomemben kot parkov­na vrsta. V Evropo so ga prenesli že leta 1545.

Thuja plicata D. Don- orjaški klek

Do 60 m visoko in do 4 m debelo drevo. Krošnja je ozkostožčasta z vodoravno štrlečimi vejami. Luskasti listi so na zgornji strani poganjka bleščeče zeleni, na spodnji pa s srebrnka­stimi progami. Zmečkani med prsti prijetno dišijo. Storžki so do 1,2 cm veliki, sestavljeni iz 5 do 6 parov lusk, od katerih so po 3 pari s semeni. Na vsako plodno lusko pridejo po 2 do 3 semena. Areal orjaškega kleka je v pacifiških predelih Severne Amerike od južne Aljaske na severu do srednje Kalifornije na jugu. Uspeva od 1200 do 2000 m nadmorske višine. Je sen­čna vrsta in potrebuje sveža tla z vlažnim zrakom. Les je zaradi kakovosti in trajnosti zelo ce­njen. Pri nas bi orjaški klek lahko poskusno gojili na podobnih rastiščih kot zeleni bor ali ze­leno duglazijo. V Evropi je bolj znan kot parkovno drevo.

Rod: Thuja L. - klek

Enodomna, vednozelena drevesa ali grmi. Krošnja stožčasta, skorja tanka, rdečkasta ali rjava in se lušči v vzdolžnih trakovih. Poganjki so ploščati s tesno-prilegajočimi Iuskastimi listi. Na sploščeni strani poganjka so listi široki in z žlezo, na robnih straneh čolnasto oblikova­ni. Storži so podolgovati, okrog 1 cm dolgi, sestavljeni iz 3 do 4 (6) parov lusk. Semena so le­časte oblike in razen pri vzhodnem kleku krilata. Štiri vrste so iz vzhodne Azije (Kitajska, Ja­ponska, Koreja), 2 pa iz Severne Amerike.

Chamaecyparis lawsoniana (Murr.) Parl. - Lawsonova pacipresa

Zraste 30 do 50 (60) m v višino in do 2 m v debelino. Koreninski sistem je močan, skorja pri starejših drevesih precej debela, rdečkastorjava in razpokana v okroglaste luske. Veje so vodoravno, poganjki ploščati. Listi luskasti, do 5 mm dolgi. Po dva v vretencu sta na splošče­nem delu poganjka, naslednja dva pa tvorita rob poganjka. Na spodnji strani poganjka so ro­bovi listov značilno belkasto obarvani. Na sredini listne ploskve je okroglasta smolna žleza.

Cvetovi so majhni, moški rožnati ali rdečkasti, ženski modrikasti. Zreli storži so okrogli, približno 8 mm veliki, sestavljeni iz 6 do 8 plodnih lusk, na vsaki so 2 do 4 semena. Semena so podobna kot pri cipresah, majhna in z ozko perutko, ki bočno obdaja seme. Cveti spomladi, storži dozorijo jeseni istega leta.

Areal Lawsonove paciprese je v kalifornijskem primorju, kjer uspeva do 1500 m nadmor­ske višine. Najbolje uspeva na glinastih, svežih tleh, z obiljem zračne vlage. Dobro prenaša nizke zimske temperature in onesnažen zrak. Čeprav raste razmeroma počasi, je zaradi zelo kakovostnega lesa in splošne odpornosti primerna za gospodarsko gojenje. Kalivost semen do 65%. razmnožuje se lahko tudi s potaknjenci.

Pri nas je Lawsonova pacipresa med najbolj znanimi tujimi (eksotičnimi) drevesnimi vr­stami. V hortikulturi je znanih nad 200 različnih oblik.

Manj znana je pri nas nutkanska pacipresa (Chamaecyparis nootkatensis Sudw.) Od Lawsonove se loči po manj prileglih listih, brez belkastih črt. Moški cvetovi so rumeni, ženski pa zeleni. Storži imajo močneje izražene grbice na plodnih luskah. Zraste 30 do 40 m visoko. Areal ima ob tihomorski obali od Aljaske na severu do Oregona na jugu. Potrebuje sveža tla in vlažno ozračje. Je zelo odporna proti mrazu, suši in industrijskim plinom. Pri nas bi jo lahko več sadili kot parkovno vrsto, na gozdnih površinah pa bi lahko marsikje nadomeščala smreko. Les je trd, dišeč, rumene barve in zelo obstojen.

Več pozornosti bi lahko posvetili še nekaterim drugim vrsta pacipres, npr. japonskima graškasti (Chamaecyparis pisifera Sieb. et Zucc.) in hinoki-pacipresi (Chamaecyparis obtusa Endl.).

Rod: Chumaecyparis Spach - pacipresa

Paciprese so enodomna, vednozelena, cipresam podobna drevesa ali grmi. Od njih se lo­čijo po manjših storžih (grahove velikosti) in ploščatih poganjkih. Glavni poganjek (vrh) je navadno viseč. Paciprese rastejo v Severni Ameriki in vzhodni Aziji. So precej odporne na ni­zke temperature, sušo in onesnažen zrak. Pogosto jih sadimo zaradi dekorativnosti, primerne pa so tudi za gospodarsko gojenje, ker imajo kakovosten les. Rod obsega 7 vrst.