Juniperus sabina L. - smrdljivi brin

Raste v srednji in južni Evropi ter v velikem delu Azije. Je nizek ali prilegel grm z navz­gor obrnjenimi vejami. Listi so luskasti, do 3 mm veliki z žlezo, ki vsebuje ostro dišeče in strupeno eterično olje. Na mladih poganjkih so listi bolj igličasti, dolgi 4 mm. Plodovi so te­mnomodri, skoraj črni, do 7 mm veliki iz 4 do 6 plodnih listov. V Sloveniji je le redko samo­nikel, poznamo ga predvsem kot okrasen grm. Raste po gorskih prede­lih in ima varovalno vlogo.

Juniperus oxycedrus L. - rdečeplodni brin, primorski brin

Podoben navadnemu brinu. Od njega se loči po bleščečih rdečerjavih, do 12 mm velikih plodovih. Doma je v Sredozemlju, Iranu, Siriji, Mali Aziji in na Kavkazu. Na področju bivše Jugoslavije raste v makiji, na opuščenih pašnikih in grmiščih submediteranskih predelov do nadmorske višine 1400 m. Plodove uporabljajo v domačem zdravilstvu (žganje). 

Podoben je veleplodni brin (Juniperus macrocarpa Sibth. et Sm.), ki ima užitne plodove, temnorjave barve s poprhom, velike 12 do 15 mm. Najdemo ga predvsem v makiji.

Juniperus sibirica Burgsd. (J. nana Willd.) - sibirski brin, pritlikavi brin

Je 30 do 60 cm visok polegel grm s 4 do 10 mm dolgimi, gosto nameščenimi iglicami. Raste v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. V Evropi predvsem kot subalpinska vrsta, v Slove­niji skupaj z rušjem in drugimi subalpinskimi in alpinskimi grmi in polgrrni (vrbe, velesa, ma­hunica).

Juniperus communis L. - navadni brin

Raste v vsej Evropi, velikem delu Azije, severni Afriki in Severni Ameriki. Najpogosteje ima obliko k tlom prileglega ali pokončnega grma, včasih tudi nizkega dre­vesa, debelega do 0.5 m. Listi igličasti, 8 do 16 mm dolgi, po 3 v vretencu, na zgornji strani imajo belo vzdolžno progo. Storži so omeseneli (»brinove jagode« ), sestavljeni iz 3 lusk. V njih so običajno 3 semena brez perutk. Zorijo večinoma 2 leti, v prvem letu so zeleni, v dru­gem pa postanejo temnomodri.

Navadni brin raste na različnih rastiščih po vsej Sloveniji, zlasti na opuščenih senožetih in pašnikih. Je vsestransko uporabna rastlina. Les je trd, uporabljajo ga v domači obrti. Vsi deli pa so uporabni v zdravilstvu, ker vsebujejo eterična olja, dišečo smolo, zdravilne čreslovine, vitamine in različne kovinske ione. Pomembno vlogo igra kot pionirska vrsta pri zaraščanju golih gozdnih površin in pašnikov.

Rod: Juniperus L. - brin

Brini so polegli ali pokončni, vednozeleni grmi ali redkeje drevesa. Skorja se lušči z ozki­mi vzdolžnimi luskami. Listi so luskasti in nasprotni ali igličasti in po 3 v vretencu. Na mladih rastlinah so vsi listi igličasti, na starejših igličasti ali luskasti ali oboji. So dvodomni ali enodo­mni. Ženski cvetovi so v socvetjih s po 3 ali 6 plodnimi luskami, ki imajo vse ali Ie nekatere po 1 ali 2 semenski zasnovi. Moški cvetovi so jajčasti in sestavljeni iz serije vretenčasto name­ščenih prašnikov, od katerih ima vsak na spodnji strani najpogosteje po 4 pelodne vrečke. Storž ob zrelosti omeseni ali oleseni in je podoben okrogli jagodi. Klična lista sta navadno 2 ali 4 do 6.

Rod obsega okoli 60 vrst, ki rastejo v širokem pasu na severni polobli od polarnih do subtropskih predelov. Dobimo jih ob morju in visoko v gorah. Uspevajo na različnih tleh. Na splošno so skromne rastline s široko ekološko amplitudo. Ker potrebujejo precej svetlobe jih dobimo predvsem na odprtem prostoru ali v podrasti v svetlih gozdovih.

Thuja orientalis L - vzhodni klek, biota

Doma je v zahodnih in osrednjih predelih Kitajske. Danes je razširjen po vsej Aziji in Evropi. Zraste kot grm ali do 10 m visoko drevo, pogosto z več debli. Veje rastejo navzgor, krošnja je gosta, pogosto nepravilna. Listi so manjši kot pri prejšnjih dveh vrstah, na obeh straneh poganjkov temnozelene barve. Zmečkani dišijo po smoli. Storži imajo vrh lusk značil­no navzdol zasukan. Veliki so 1 do 1,5 cm. Pri nas je kot parkovna vrsta zelo razširjen, upo­raben tudi za oblikovanje živih mej. Proti suši, mrazu, snegu in ledu ter proti onesnaženemu zraku je zelo odporen.

Thuja occidentalis L. - ameriški klek

Pri nas bolj znan kot prejšnja vrsta. Raste v severovzhodnih predelih ZDA in jugovzhod­nih predelih Kanade. Zraste do 20 m v višino in do 1 m v debelino. Ima kratke, vodoravne veje in stožčasto krošnjo. Listi so na zgornji strani vejic bleščeči in ternnozeleni, na spodnji pa svetlozeleni in nebleščeči. So brez izrazitih srebrnih prog. Storžki so do 0,8 cm veliki, sestav­ljeni iz 4 do 5 parov lusk, od tega 2 parov s semeni. Ameriški klek je pomemben kot parkov­na vrsta. V Evropo so ga prenesli že leta 1545.