Smrdljivi brin - JUNIPERUS SABINA L.

Smrdljivi brin večinoma raste kot nizek, polegel, do 2 m visok vednozeleni grm (izjemoma pa celo kot manjše drevo, vendar ne pri nas) z navzgor obrnjenimi vejami in nepravilno krošnjo. Spada v skupino brinov z luskastimi listi, kakršni so značilni za ciprese. Listi so na tankem poganjku navzkrižno nameščeni, do 3 mm dolgi, bleščeče zeleni in imajo žlezo, ki vsebuje strupeno eterično olje ostrega, neprijetnega vonja (od tod njegovo ime). Le na mladih poganjkih so listi tudi igličasti, a zelo kratki, dolgi največ 4 mm. Omeseneli storži se razvijejo na ukrivljenem peclju, so temno modri, skoraj črni, nazadnje rjavi, sivkasto poprhnjeni, 5-7 mm veliki, sestavljeni iz 4-6 plodnih lusk.  Dozorijo jeseni prvo leto ali spomladi drugo leto in vsebujejo 1-3 razbrazdana semena.

Smrdljivi brin

Cvetenje
Enodomna ali dvodomna, vetrocvetna vrsta, cveti aprila in maja.

Rastišče
Je zelo skromna vrsta. Glede tal ni izbirčen in raste na vseh vrstah matične kamnine, vendar največkrat na apnencu, kjer ga včasih najdemo na ne dostopnih in skoraj navpičnih gladkih pečinah. Zelo je odporen proti nizkim  temperaturam in onesnaženemu zraku, in čeprav raste v občasno vlažnih predelih, dobro prenaša tudi poletno sušo.

Razširjenost
Raste v gorovjih srednje in južne Evrope ter Azije, navadno v pasu med 1400 in 2300 m nadmorske višine. V Centralnih Alpah pogosto gradi večje strnjene sestoje. V Sloveniji je avtohton in raste v nekoliko nižjih legah, znan pa je le z redkih nahajališč. Najdemo ga po strmih in težko dostopnih prisojnih pečinah vzdolž strmega roba Trnovskega gozda in Nanosa (na primer sv. Nikolaj), v pečevjih nad reko Kolpo in na nekaj mestih v alpskem svetu.

Uporaba
Je cenjena in precej pogosto uporabljena vrsta v hortikulturi. Med več okrasnimi sortami je najpogostejša plazeča, do največ 1 m visoka 'Tamariscifoila', ki jo uporabljajo kot pokrovno rastlino za spremljavo trajnic v skalnjakih in vrtovih, podobna je sorta 'Broadmoor'.
Smrdljivi brin dobro prenaša obrezovanje in oblikovanje. Smrdljivi brin je ena naših najbolj strupenih rastlin! Pri občutljivih ljudeh lahko že dotikanje povzroči vnetje kože, posledica zastrupitve z uživanjem pa je kljub hitri zdravniški pomoči zelo pogosto smrt, ki sledi močnim krčem in bruhanju. Danes ga le še redko uporabljajo v veterini, nekoč je bil pogost celo v domačem zdravilstvu. Ženske so ga v stiski uporabljale kot sredstvo za povzročitev splava, vendar se je po nekaterih podatkih uporaba v polovici primerov končala s smrtjo. Ker je smrdljivi brin vmesni gostitelj hruševe rje (Gymnosporangium sabinae), ki se na hruškovih listih v obliki oranžnih madežev razvije zgodaj poleti, ga ni priporočljivo saditi v bližini hruškovih nasadov ali sadovnjakov.

Sibirski brin / JUNIPERUS SIBIRICA BURGSD

Sibirski ali pritlikavi brin je do največ 1 m visok, večinoma nizek, plazeči, vednozeleni grm. Podoben je navadnemu brinu, zato ga rastlinski sistematiki pogosto obravnavajo kot njegovo podvrsto ali različek. Njegove vejice so debele, kratke in goste, iglice so dolge 0,5-1 cm, debele, zgoraj vdolbene, spodaj zaobljene, v smeri proti vejici nekoliko zavite in poganjek obraščajo v zelo gostih vretencih. Iglice so razmeroma tope in v primerjavi z navadnim brinom ne bodejo. Zgoraj imajo vzdolžno belkasto progo. Moški cvetovi so sestavljeni iz rumenih prašnikov, ženski pa iz treh zelenih plodnih lusk. Te po oploditvi omesenijo in tvorijo jagodasti storž, ki ga navadno imenujemo kar brinova jagoda. Ta je sprva zelena, v drugem ali celo tretjem letu, ko dozori, postane temno modra in poprhnjena, kratkopecljata, v pre¬meru meri 7-10 mm in je nekoliko večja kot pri navadnem brinu.

Cvetenje
Dvodomna in vetrocvetna vrsta, cveti julija in avgusta.

Sibirski brin - poln jagod

Rastišče
Je skromna in prilagodljiva vrsta visokogorskega sveta. Za rast potrebuje malo toplote in zadostuje ji že kratka rastna doba. Še zlasti dobro prenese zelo nizke zimske temperature in obremenitev z debelo plastjo snega, sušo pa prenese slabše kot navadni brin.

Razširjenost
Sibirski brin je razširjen v vseh gorskih in arktičnih predelih Evrope, severne Azije in Severne Amerike. V Sloveniji je večinoma subalpinska vrsta in samoniklo raste v območju nad zgornjo gozdno mejo, največkrat v pasu ruševja, kjer zamenja navadni brin. V alpskem svetu ga najdemo predvsem v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, v dinarskem svetu v Trnovskem gozdu in redko tudi na Snežniku. Izjemno redek je na Kočevskem, kjer so ga doslej našli samo dvakrat; prvič sredi 19. stoletja in znova šele leta 1999.

Sibirski brin

Uporaba
Na plazljivih območjih v gorskem svetu sta najpomembnejši pionirska in varovalna vloga sibirskega brina, ki gosto prerašča eroziji izpostavljena, nestabilna ali izčrpana tla. Les je podoben kot pri navadnem brinu in je srednje težek, precej trd, trajen in še po več letih prijetno dišeč, vendar se redko uporablja, ker so zaradi nizke rasti večji kosi lesa redki. Zreli jagodasti storžki so uporabni kot začimbe. iz njih lahko pridobivamo brinovo olje in žgane pijače, poleg tega imajo nekatere zdravilne lastnosti, saj čistijo telo, pospešujejo krvni obtok in delujejo razkuževalno. Cvetni prah lahko povzroča alergijo. Zaradi skromnosti in plazeče rasti je priljubljena okrasna vrsta in pokrovna rastlina, še zlasti primerna za skalnjake, alpske vrtove, korita, grobove, majhne predhišne vrtove in atrije, torej za mesta, kjer za večje grme ni dovolj prostora.