Smrdljivi brin - JUNIPERUS SABINA L.

Smrdljivi brin večinoma raste kot nizek, polegel, do 2 m visok vednozeleni grm (izjemoma pa celo kot manjše drevo, vendar ne pri nas) z navzgor obrnjenimi vejami in nepravilno krošnjo. Spada v skupino brinov z luskastimi listi, kakršni so značilni za ciprese. Listi so na tankem poganjku navzkrižno nameščeni, do 3 mm dolgi, bleščeče zeleni in imajo žlezo, ki vsebuje strupeno eterično olje ostrega, neprijetnega vonja (od tod njegovo ime). Le na mladih poganjkih so listi tudi igličasti, a zelo kratki, dolgi največ 4 mm. Omeseneli storži se razvijejo na ukrivljenem peclju, so temno modri, skoraj črni, nazadnje rjavi, sivkasto poprhnjeni, 5-7 mm veliki, sestavljeni iz 4-6 plodnih lusk.  Dozorijo jeseni prvo leto ali spomladi drugo leto in vsebujejo 1-3 razbrazdana semena.

Smrdljivi brin

Cvetenje
Enodomna ali dvodomna, vetrocvetna vrsta, cveti aprila in maja.

Rastišče
Je zelo skromna vrsta. Glede tal ni izbirčen in raste na vseh vrstah matične kamnine, vendar največkrat na apnencu, kjer ga včasih najdemo na ne dostopnih in skoraj navpičnih gladkih pečinah. Zelo je odporen proti nizkim  temperaturam in onesnaženemu zraku, in čeprav raste v občasno vlažnih predelih, dobro prenaša tudi poletno sušo.

Razširjenost
Raste v gorovjih srednje in južne Evrope ter Azije, navadno v pasu med 1400 in 2300 m nadmorske višine. V Centralnih Alpah pogosto gradi večje strnjene sestoje. V Sloveniji je avtohton in raste v nekoliko nižjih legah, znan pa je le z redkih nahajališč. Najdemo ga po strmih in težko dostopnih prisojnih pečinah vzdolž strmega roba Trnovskega gozda in Nanosa (na primer sv. Nikolaj), v pečevjih nad reko Kolpo in na nekaj mestih v alpskem svetu.

Uporaba
Je cenjena in precej pogosto uporabljena vrsta v hortikulturi. Med več okrasnimi sortami je najpogostejša plazeča, do največ 1 m visoka 'Tamariscifoila', ki jo uporabljajo kot pokrovno rastlino za spremljavo trajnic v skalnjakih in vrtovih, podobna je sorta 'Broadmoor'.
Smrdljivi brin dobro prenaša obrezovanje in oblikovanje. Smrdljivi brin je ena naših najbolj strupenih rastlin! Pri občutljivih ljudeh lahko že dotikanje povzroči vnetje kože, posledica zastrupitve z uživanjem pa je kljub hitri zdravniški pomoči zelo pogosto smrt, ki sledi močnim krčem in bruhanju. Danes ga le še redko uporabljajo v veterini, nekoč je bil pogost celo v domačem zdravilstvu. Ženske so ga v stiski uporabljale kot sredstvo za povzročitev splava, vendar se je po nekaterih podatkih uporaba v polovici primerov končala s smrtjo. Ker je smrdljivi brin vmesni gostitelj hruševe rje (Gymnosporangium sabinae), ki se na hruškovih listih v obliki oranžnih madežev razvije zgodaj poleti, ga ni priporočljivo saditi v bližini hruškovih nasadov ali sadovnjakov.

Sibirski brin / JUNIPERUS SIBIRICA BURGSD

Sibirski ali pritlikavi brin je do največ 1 m visok, večinoma nizek, plazeči, vednozeleni grm. Podoben je navadnemu brinu, zato ga rastlinski sistematiki pogosto obravnavajo kot njegovo podvrsto ali različek. Njegove vejice so debele, kratke in goste, iglice so dolge 0,5-1 cm, debele, zgoraj vdolbene, spodaj zaobljene, v smeri proti vejici nekoliko zavite in poganjek obraščajo v zelo gostih vretencih. Iglice so razmeroma tope in v primerjavi z navadnim brinom ne bodejo. Zgoraj imajo vzdolžno belkasto progo. Moški cvetovi so sestavljeni iz rumenih prašnikov, ženski pa iz treh zelenih plodnih lusk. Te po oploditvi omesenijo in tvorijo jagodasti storž, ki ga navadno imenujemo kar brinova jagoda. Ta je sprva zelena, v drugem ali celo tretjem letu, ko dozori, postane temno modra in poprhnjena, kratkopecljata, v pre¬meru meri 7-10 mm in je nekoliko večja kot pri navadnem brinu.

Cvetenje
Dvodomna in vetrocvetna vrsta, cveti julija in avgusta.

Sibirski brin - poln jagod

Rastišče
Je skromna in prilagodljiva vrsta visokogorskega sveta. Za rast potrebuje malo toplote in zadostuje ji že kratka rastna doba. Še zlasti dobro prenese zelo nizke zimske temperature in obremenitev z debelo plastjo snega, sušo pa prenese slabše kot navadni brin.

Razširjenost
Sibirski brin je razširjen v vseh gorskih in arktičnih predelih Evrope, severne Azije in Severne Amerike. V Sloveniji je večinoma subalpinska vrsta in samoniklo raste v območju nad zgornjo gozdno mejo, največkrat v pasu ruševja, kjer zamenja navadni brin. V alpskem svetu ga najdemo predvsem v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah, v dinarskem svetu v Trnovskem gozdu in redko tudi na Snežniku. Izjemno redek je na Kočevskem, kjer so ga doslej našli samo dvakrat; prvič sredi 19. stoletja in znova šele leta 1999.

Sibirski brin

Uporaba
Na plazljivih območjih v gorskem svetu sta najpomembnejši pionirska in varovalna vloga sibirskega brina, ki gosto prerašča eroziji izpostavljena, nestabilna ali izčrpana tla. Les je podoben kot pri navadnem brinu in je srednje težek, precej trd, trajen in še po več letih prijetno dišeč, vendar se redko uporablja, ker so zaradi nizke rasti večji kosi lesa redki. Zreli jagodasti storžki so uporabni kot začimbe. iz njih lahko pridobivamo brinovo olje in žgane pijače, poleg tega imajo nekatere zdravilne lastnosti, saj čistijo telo, pospešujejo krvni obtok in delujejo razkuževalno. Cvetni prah lahko povzroča alergijo. Zaradi skromnosti in plazeče rasti je priljubljena okrasna vrsta in pokrovna rastlina, še zlasti primerna za skalnjake, alpske vrtove, korita, grobove, majhne predhišne vrtove in atrije, torej za mesta, kjer za večje grme ni dovolj prostora.

Cryptomeria japonica D. Don - kriptomerija

Je edina vrsta v svojem rodu. Raste na Japonskem in v manjšem območju zahodne Kitaj­ske. Je vednozeleno drevo s kratkimi (6 do 12 mm dolgimi), srpasto ukrivljenimi iglicami, razporejenimi v 5 redeh. Storži so okroglasti, 1,5 do 2,5 cm veliki, semena so do 8 mm velika, triroba. Drevo zraste do 65 m visoko in do 2 m v debelino. Potrebuje sveža tla in visoko zra­čno vlago. Na Japonskem je pomembno gospodarsko drevo, pri nas pa tudi v parkih še razmeroma redko. Kriptomerijo lahko razmnožujemo s semeni in potaknjenci.

Taxodium distichum (L.) Rich. - močvirni taksodij

Drevo zraste 30 do 50 m visoko, pri tleh je debelo do 3 m, nato pa se z višino hitro tanj­ša. Značilni so do 1 m visoki izrastki iz korenin. Skorja je rdečkastorjava, vzdolžno razpoka­na. lglice so dvoredne, na kratkih poganjkih, svetlozelene, jeseni pordijo in odpadejo skupaj s kratkimi poganjki.

Raste v jugovzhodnih predelih ZDA na vlažnih peščeno ilovnatih ali močvirskih rastiščih.

Je svetloljubna vrsta, v mladosti občutljiva na zimski mraz. Zelo hitro raste in ima cenjen les. Pri nas jo gojimo v parkih ob potokih in vlažnih travnikih, pa tudi poskusno kot gospodarsko vrsto (Motovunski gozd pri Buzetu). 

Razmnožujemo jo s potaknjenci in semeni.

Rod: Taxodium Rich. - taksodij

Listopadna ali vednozelena, visoka drevesa. Na dolgih poganjkih so prernenjalni luskasti listi, na kratkih dvoredne, ploščate iglice , ki pri listopadnih odpadejo skupaj s kratkimi po­ganjki. Storži okroglasti s po 2 velikima semenoma na plodnih luskah. Klicnih listov 5 do 9. Ta rod je bil v terciaru splošno razširjen v Evropi in Severni Ameriki. Danes so samo še 3 vr­ste v južnih predelih ZDA in Mehike.

Metasequoia glyptostroboides Hu et Cheng- metasekvoja

Edina vrsta svojega rodu. Odkrili so jo leta 1947 na Kitajskem. Do tedaj je bila znana sa­mo v fosilni obliki na Japonskem. Je do 35 m visoko drevo s prsnim premerom do 2 m. Skor­ja je rdečkastorjava in se lušči v dolgih ozkih trakovih. Poganjki so nasprotni, iglice dvoredne, ploščate, 8 do 35 mm dolge. Jeseni pordijo in odpadejo skupaj z delom poganjka. Storži so jajčasti, okoli 2,5 cm debeli. Je hitrorastoča, svetloljubna vrsta, ki dobro uspeva na vlažnejših tleh. Dobro prenaša zimski mraz. Je lepo parkovno drevo, ki ga tudi pri nas vse bolj sadimo, zlasti ker se dobro razmnožuje s potaknjenci.

Sequoiadendron giganteum (Lindl.) Buch. (Sequoia gigantea Dec.) – mamutovec, orjaška sekvoja

Tudi mamutovec je edina vrsta svojega rodu. Areal ima v osrednji Kaliforniji na zahod­nih pobočjih Sierre Nevade, v nadmorski višini od 1500 do 2500 m. Podnebne razmere so tu precej ostrejše z obilnimi snežnimi padavinami. Tla so silikatna, bogato porasla z lišaji in pra­protmi. Ne zavzema tolikšnih površin kot obaIna sekvoja, temveč raste na več ločenih nahaja­liščih, precej pomešano z drugimi drevesnimi vrstami. Večina nahajališč je v nacionalnih par­kih.

Mamutovci so najmogočnejša drevesa na Zemlji. Samo skorja je lahko do 75 cm debela.

Zrastejo nad 100 m v višino, v debelino pa do 12 m. Krašnja je stožčasta, deblo je lahko do 50 m višine brez vej. Največjo višino (135 m) so izmerili pri drevesu »Oče gozdov«, ki pa da­nes ne stoji več. Najdebelejše je »General Grant«, ki ima v prsni višini (1,3 m) premer nad 12 m, največjo prostornino lesa pa ima »General Shermann«, okoli 1400 m³. Starost teh dre­ves ocenjujejo na 3500 let, najvišja starost pa je verjetno okoli 4000 let. Drevesa z daljšo živ­ljenjsko dobo so samo še posamezni osebki bora Pinus aristata, ki raste v osrednjem delu ZDA.

Skorja je svetlorjava, globoko razpokana, odpada v drobnih luskah. Iglice so troredno vi­jačno razvrščene, jajčasto suličaste, prilegle k poganjku, na glavnem do 12 mm dolge, na stranskih 3 do 6 mm. Življenjska doba iglic je nekaj let. Zreli storži so rjavi, jajčasti, 5 do 8 cm dolgi in 4 do 4,5 cm široki. Razmnožujemo ga lahko vegetativno ali s semeni. V Evropi in pri nas ga gojijo kot parkovno vrsto.